Četrtkov dogodek, ko so zaradi izlitja nevarne solne kisline iz cisterne italijanskega prevoznika zaprli počivališče Barje ob ljubljanski obvoznici in celo evakuirali 60 ljudi bližnje Ceste dveh cesarjev, je sprožil vrsto vprašanj o varnosti pri ravnanju z nevarnimi snovmi. Podatki kažejo, da je tovrstnih večjih in zato nevarnejših izlitij zelo malo, pristojne službe pa so za take primere dobro usposobljene in opremljene.
Uprava za zaščito in reševanje je lani zabeležila 546 nesreč z nevarnimi snovmi, pri katerih je posredovalo 2428 operativcev in je nastalo za skoraj sto tisoč evrov stroškov. A kot je pojasnil poveljnik civilne zaščite Srečko Šestan, glavnina te statistike pade na razmeroma nedolžno iztekanje goriva ali olja iz motornih vozil. Sekretar na ministrstvu za infrastrukturo Alojz Habič, ki je naš največji poznavalec področja nevarnih snovi v prometu, je pojasnil, da so bili v zadnjih desetih letih na naših cestah le trije ali štirje večji izlivi nevarnih snovi. Mednje pa se zdaj uvršča tudi četrtkova na počivališču Barje. »Kaže, da je voznik cisterne ravnal prisebno in po predpisih,« je ocenil Habič. Tudi policisti niso ugotovili elementov kaznivega dejanja, niti nepravilnosti v povezavi z vozilom, tovorom in voznikom.
Zakonodaja mednarodno usklajena
Nevarno blago smejo po evropskih cestah voziti le ustrezno usposobljeni vozniki, ki morajo za to opraviti tudi posebne tečaje varstva pri delu. »Vsi imajo pri sebi natančna navodila za ukrepanje. Osnova je, da takoj ugasnejo motor in izključijo možnost vžiga, saj so nevarne snovi pogosto vnetljive. Potem morajo poskrbeti za lastno varnost in uporabiti zaščitno opremo. Če je treba, morajo pomagati poškodovanim, nato pa poskrbeti za ustavitev izliva,« je pojasnil Habič.
Evropski predpisi veljajo tudi za tehnično ustreznost vozil. Nadzor nad vozniki in vozili pa je v pristojnosti posamezne države, natančneje policije in pristojne inšpekcije, ki ob zaznavi nepravilnosti lahko opravi pregled tudi pri pošiljatelju pošiljke z nevarno snovjo. »Evropska komisija vsako leto izda poročilo za vse države članice in pokazalo se je, da smo glede pogostosti nadzora nekje v povprečju,« je dodal.
Cisterne, ki prevažajo nevarne snovi, morajo opraviti podrobne tehnične preglede vsaka tri leta, zelo temeljite preglede, ki vključujejo tudi merjenje debeline posode, pa na šest let. Predsednik sekcije za promet pri obrtni zbornici Andrej Klobasa na tem področju ne vidi težav. »Gre za zelo dobro urejeno področje, saj so ti prevozi zelo zahtevni, česar se prevozniki tudi zavedamo. Nadzor je zadosten, kršiteljev pa malo,« je ocenil Klobasa. Prepričan pa je, da večjo nevarnost predstavlja industrija in ne toliko promet.
Vsaka snov zahteva svoj načrt intervencije
To drži, se strinja tudi Srečko Šestan. Tovarne, ki uporabljajo, proizvajajo ali skladiščijo nevarne snovi, morajo imeti lastne ali pogodbene gasilske enote. V Sloveniji imamo 45 gasilskih enot širšega pomena, ki so usposobljene tudi za reševanje v primeru nevarnih snovi. Od tega je 13 poklicnih. Za opremo in usposabljanje skrbi Uprava za zaščito in reševanje. Šestan ocenjuje, da so dobro opremljene. »Imajo tudi naprave za detekcijo nevarne snovi, tako da je ukrepanje lahko hitrejše. Če se snov ne prepozna, imamo za to dve mobilni laboratorijski enoti. Prav tako imamo pogodbeno podjetje, ki skrbi za zbiranje, odvoz in uničenje nevarnih snovi,« je dodal. Pripravljeni so tudi načrti zaščite in reševanja prebivalstva. Usposobljenost vseh intervencijskih enot preizkušajo na vajah, za kar morajo skrbeti posamezne regijske enote. Gre za standardne operativne postopke, ki so za gasilce običajna rutina. Tudi centri za obveščanje imajo seznam vseh nevarnih snovi in za vsako tudi podroben načrt ravnanja v primeru nesreče. To se je kot ustrezno pokazalo tudi v četrtek, ko je intervencijo prevzela ljubljanska gasilska brigada, kjer imajo po Šestanovih besedah nekaj izjemno dobro usposobljenih gasilcev, ki so specialisti za ravnanje ob tovrstnih nesrečah.
