Navsezadnje o tem priča že tudi ne tako nova obsežna raziskava o stopnji naše prometne kulture, ki lepo potrdi zgoraj omenjeno tezo. Na kratko: pokazala je, da imamo Slovenci, kakopak, o svoji prometni kulturi zelo slabo mnenje. Dve tretjini vprašanih je tako voznike ocenilo kot nestrpne, a po drugi strani se jih je, ko so ocenjevali sebe, kar 80 odstotkov prištelo med strpne. Nadalje: 82 odstotkom se je pred kratkim zgodilo, da jim je nekdo izsilil prednost, medtem ko jih je to storilo le 10 odstotkov, 85 odstotkov jih je bilo priča parkiranju na pločniku ali zelenici, enako pa jih je naredilo le 9 odstotkov... Po lastnem mnenju smo torej tako rekoč vsi vzorni, strpni in prijazni vozniki, ki spoštujemo predpise in odstopamo prednost, večina drugih pa se za volanom ne zna obnašati, je agresivnih, nesramnih in se požvižga na predpise. Zelo zgovorno samo po sebi, pri čemer je jasno, da se odstotki niti slučajno ne izidejo in je vse skupaj povsem nelogično. A so lep primer omenjenega. Kako je nekaj videti kot velik izraz samokritičnosti, pa se izkaže, da gre v bistvu za »sebeizvzeto« samokritiko. Ali drugače: namesto da bi vsak najprej razčistil sam pri sebi, so za vse krivi drugi.

In ko že govorimo o razčiščevanju pri sebi, je treba omeniti posebnost, ki je lastna skorajda izključno vožnji po slovenskih avtocestah in se prav tako navezuje na ocenjevanje vozniških lastnosti. Gre za vožnjo po levem pasu avtocest, ki je s svojim drugim imenom – prehitevalni pas – spet nekaj, kar je zgovorno samo po sebi. Pri nas je namreč prehitevalni pas v zadnjih letih dejansko postal kar vozni, s čimer smo prišli do tega, da je desni, vozni pas tako rekoč prazen, na levem, prehitevalnem, pa vlada silna gneča, v kateri se po avtocesti vozimo celo precej počasneje od predpisane hitrosti. Zakaj, kdaj in kako je do tega prišlo, je že druga stvar, zagotovo je imel velik vpliv na vse skupaj tudi močno povečan promet, a stanje je dejansko vse hujše. In tudi nad tem se vedno pogosteje in glasneje pritožuje vedno več voznikov, a zdi se, da tudi ti sami počno natanko enako: kakor hitro se vključijo na avtocesto, se pomaknejo na prehitevalni pas in tam nadaljujejo vožnjo. Omenjena raziskava tega vidika sicer ni zajela, bi bili pa rezultati verjetno spet podobni: drugi to počno, vprašani le redko. In se spet ne bi izšlo...

Skratka, še en začaran krog. Ki se ga lahko preseka le tako, da razčistimo pri sebi. Da se naslednjič na avtocesti zavestno vozimo po voznem pasu. Več nas bo to storilo, prej bo stanje spet normalno, pa naj se sliši še tako klišejsko. Bo pa za to potrebno (tudi) več samokritike. Kot še marsikje drugje – do samih sebe.