Franc Jožef ni razumel, kako mu je lahko vseeno, a sveti Peter je takoj pojasnil. Pa saj se tudi oni pretvarjajo, da ni ničesar tu zgoraj, dragi kajzer. Sploh pa, kot najbrž vidiš tudi sam, ne bo še dolgo nikogar prineslo sem gor, zato si lahko vsi skupaj malce odpočijemo od življenja.
Tako ga je tolažil sveti Peter, Franc Jožef pa je le nemo strmel naprej. Njegovo cesarstvo, njegovo prelepo habsburško cesarstvo je ponovno razpadalo. Vse se je ponavljalo, on pa spet nemočen, da bi ustavil zgodovino, da bi prestregel kroglo, ki leti naravnost v prestolonaslednikovo srce.
Tudi zdaj je letela krogla, čutil je, da leti in da srce njegovega cesarstva šteje zadnje utripe. Vsakdo, ki si je od časa do časa pogledal poročila od tam spodaj, je to lahko videl. Vsem njegovim narodom je namreč nekaj pozobalo možgane. Madžarom seveda prvim. Tisti iredentist Viktor jih je že pred leti osamosvojil od cesarstva, jih zaprl v svojo nacionalistično kletko in zdaj tam veselo rajajo. Kako je že rekel tisti njegov minister, ko so ga vprašali, zakaj postavljajo žico na mejo? Mi smo zavezani svojim volilcem, ne beguncem. Tako je rekel, norec iredentistični.
Kajzerja je spet spreletel srh. Teh besed on, cesar, ni mogel razumeti. On je bil človek stare šole, ki je že lastnega sina težko razumel, kaj šele vse tiste cesarčke, ki so želeli vladati le izbranemu delu ljudstva. Tega ni razumel takrat in tega ne razume danes. Zato ne razume Hrvatov, ki so od tu, iz ptičje perspektive, videti, kot bi se pripravljali na novo odprtje Jasenovca. Kajzerja je še najbolj jezilo, da je novi hrvaški kulturni minister hrvaško kulturo oklical za srednjeevropsko. To je Franc Jožef dojemal kot osebno žalitev. V ustaštvu ni nič srednjeevropskega, je bentil.
Pa moji Poljaki! Že dolgo se ni stari cesar menil za to, da je bil njegov le majhen del Poljakov, le tisti galicijski, on je že davno posvojil prav vse Poljake in bil zdaj razočaran nad njimi kot oče, ki izve, da so se mu otroci spridili. Moji Poljaki so se spridili, je rad razlagal Nelsonu in Terezi. Sploh jih ni prepoznati. Še včeraj si težko našel narod, ki bi bil bolj cesarski, danes pa…
Za Poljake kajzer ni našel pravih besed. Nelson in Tereza sta večkrat skušala namesto njega dokončati ta stavek, ugibala, ali se mu Poljaki morda zdijo zavedeni, zmedeni, izgubljeni, a kajzer je odkimaval. Nič od tega, Poljaki so … in spet pavza. Poljaki so Poljaki, je na koncu izdavil in umolknil. Kaj pa Ukrajinci? je vprašal Nelson, da bi ga predramil.
Ukrajinci so se kajzerju seveda smilili. Ni lahko biti Rusu mejak, je govoril, a zaradi tega še ni treba postati Rus. Taras Buljba mu je sicer odločno ugovarjal, včasih, če je bil slabe volje, ga je celo zmerjal, da širi rusko propagando, a Franc Jožef je vztrajal. Tudi oni so navadni iredentisti. Saj jim ne zamerim, niso oni krivi, čas je tak, je pojasnjeval kajzer, a Taras je bil vseeno užaljen. Kot da so tvoji Avstrijci kaj boljši, mu je zabrusil. In kajzerja pahnil v še globljo depresijo.
Moji Avstrijci so najhujši izmed vseh, je priznal. Nič cesarskega ni ostalo na njih, je odgovarjal. Kakor bi jih moji predniki ne obranili pred Turki in bi bili zadnji turški pašaluk. Da se v tako občutljivih časih obarvajo v modro… Ne, saj sploh ne morem verjeti. Konec je. Vsega je konec, cesarstvo bo znova razpadlo.
Zdaj že povsem obupani pokojni cesar je gledal svetega Petra, upajoč, da mu bo ta nasprotoval, mu rekel, da ni vse tako črno, a sveti Peter ga je le razumevajoče gledal.
Pa saj bi lahko vedel, se je nenadoma razhudil sam nase Franc Jožef. Že ko so v Daytonu anektirali Bosno in Hercegovino in jo dali v roke nacionalistom, bi lahko vedel. Pa ko so se v Srbiji začeli navduševati nad evropejstvom velikosrbskih radikalcev, tudi takrat bi lahko vedel. Pa ko so se begunci približali Sloveniji in so se jih ustrašili kot Sulejmana Veličastnega.
Roteče se je obrnil k svetemu Petru. Bi mi lahko Gospod vsaj skrajšal muke in namignil, kdaj in kje bo tokrat ustrelil Gavrilo Princip? Ne zdržim več čakanja na milostni strel.
A sveti Peter se mu je le nasmehnil. O, kajzer, moj dragi kajzer, prestolonaslednik je že dolgo mrtev, če to sprašuješ, a skladno s časi tam spodaj so njegovo truplo odvrgli v Sredozemsko morje in še dragi naš Gospod ne ve, kdaj ga bodo in ali sploh našli.
O, groza, je sam pri sebi zastokal Franc Jožef. Cesarstvo ne bo izvedelo za smrt svoje prihodnosti. Razpadlo bo pri mrtvem telesu.
Pa saj to bo še hujše kot takrat, je rekel svetemu Petru, tudi tokrat v pričakovanju njegovega nasprotovanja. A ta ga je spet le razumevajoče gledal.
