Uprizoritev ne taji svoje tesne sorodstvene vezi z dejansko državo, saj se v celoti in do podrobnosti poslužuje izbranega dokumentarnega gradiva, ki je nastalo v petindvajsetletni zgodovini samostojne Slovenije. Lahko bi rekli, da je predstava Republika Slovenija nastala iz arhivov Republike Slovenije, predvsem pa iz dokumentov, ki se nanašajo na dve ključni in medsebojno prepleteni poglavji njene dogoditve: na trgovino z orožjem in Depalo vas. Čeprav na različnih prizoriščih spremljamo rekonstrukcije treh dejanskih dogodkov, pa to ni klasično dokumentarno gledališče, saj ne obnavlja nekdanjih situacij na dobeseden, mimetičen način, temveč jih dekonstruira in njihovo realnost šele zares vzpostavlja, drugače rečeno: šele v predstavi se dogodki tudi zares zgodijo pred našimi očmi, kajti pred tem, v drugi, zgodovinski realnosti, jih bodisi »ni bilo«, bodisi je bil njihov obstoj potisnjen v območje imaginarnega. Za mnoge so imeli status nedogodkov.
Vendar pa na tem mestu ne nameravam povzemati in analizirati estetskih razsežnosti predstave Republika Slovenija, kajti o teh vprašanjih bodo poglobljeno, analitično in v skladu s stvarjo samo nedvomno presojali gledališki kritiki, ki jim ne gre segati v besedo. Prav tako ne želim problematizirati njenega razmerja do dokumentarnega gradiva in njegove proste rabe. O zanimivih dialektičnih prehodih med realnostjo in fikcijo, ki človeka presenečajo s presenetljivimi spoznavnimi učinki, je bila tudi že napisana prenekatera disertacija. Tudi ob gledanju Republike Slovenije smo gledalci veseli objekti vseh teh premestitev: Slovenija, ki jo gledamo kot predstavo, je resničnejša od fikcije, ki jo vsakodnevno živimo ali poslušamo o njej vznesene besede v dokumentarnih oddajah Televizije Slovenija. Saj, za to pa navsezadnje gre v gledališču. Težko bi tudi rekel, da sem iz predstave zvedel kaj presenetljivo novega o zgodovinskih dogodkih, ki jih tematizira, česar ne bi poznal že dolgo, to vednost pa sem (kot večina državljanov) hkrati že tolikokrat pometel pod preprogo svoje sprotne vsakodnevnosti, jo pozabljal, odlagal ali tlačil v nezavedno in še v kako hujše podpodje, kot da bi na ta način lahko ukanil ali celo ukinil realno, ki nas vsako jutro čaka že pri vznožju postelje.
Predstava torej ne prinaša novega pogleda na zgodovino, ampak dosega svoje boleče učinke v naših želodcih prav z neizprosno ponovitvijo že znanega. Skozi komične učinke rekonstrukcije prizorov iz polpretekle slovenske politične bulvarke, ki bi jo lahko naslovili »Kako smo delali državo«, se je vame, v naključnega in sprva le estetsko zainteresiranega gledalca, kot mrzla temà vse bolj zajedalo spoznanje, spodmaknjeno iz dnevnopolitične samoumevnosti: da so fiktivni protagonisti predstave v resnici še vedno tu, da ob odrskih karikaturah obstajajo tudi njihovi dvojniki kot realne osebe političnega vsakdana, da je še vedno tu, na primer, zloglasni »obrambni« minister in večni pretendent za prestol, rdeča nit predstave in države (ali le črni štrik okrog njenega vratu?), ki povezuje zgodbo od vseh faz trgovine z orožjem prek Depale vasi do patrie in drugih sekvenc neskončne kriminalke, ne da bi odgovarjal za eno samo umazano dejanje; da je še vedno nekje tu tudi druga junakinja farse, državna tožilka, ki je z odkritim političnim pajdašenjem s storilci najhujših kriminalnih dejanj (vključno z namero državnega udara) iz primera Depala vas naredila nedogodek. Onstran etike in prava…
Vsaka država temelji na zločinu, smo se učili v naših mlajših časih. V redu, toda ali naj to pomeni, da država Slovenija potemtakem temelji na kriminalnih dejanjih, da smo vsi mi državljani mafijske države, kot nam sugerira predstava? To je tisti udarec v želodec, in to vprašanje je razlog, da si je predstavo treba ogledati. Da bi se vsega še enkrat spomnili, da bi (kot Ojdip) nemara spoznali sami sebe in evidentirali kontekst, ki iz naše zdajšnjosti izdeluje umazano zgodovino. Ne le da bi (za hip) spregledali, potem pa svoje izbuljene poglede žrtvovali novim slepitvam, temveč, nekoč v prihodnosti morda, tudi ukrepali. Kot državljani.
