Silvo Plut si je 28. aprila 2007, le slab mesec po pravnomočnosti sodbe, s katero je bil obsojen na 30 let zapora zaradi umora Ljubice Ulčar in poskusa umora Mirka Ulčarja, sodil sam. Leto prej, 30. maja 2006, je naredil samomor pri nas zagotovo najbolj razvpit serijski morilec Metod Trobec.
Trobčeva krušna peč skrivala kosti šestih žrtev
Družba je Trobca kmalu upravičeno označila za psihopata. Leta 1978 je na svojem domu v Dolenji vasi posilil in umoril najmanj šest žensk. Vse je zadavil in nato sežgal v krušni peči. Njegovo početje so odkrili po naključju, ko je skušal oropati nemškega turista, ta pa si je zapomnil registrsko številko avtomobila in ga prijavil.
Kot zadnjega v zgodovini Slovenije so ga obsodili na smrtno kazen, po pritožbi pa so mu kazen spremenili v 20 let zapora. A njegova morilska sla ni zamrla niti, ko je bil za zapahi. Na Dobu je namreč kar dvakrat skušal umoriti sojetnika, za kar je dobil še dodatnih 15 let. Skupno je v zaporu preživel 27 let in če maja 2006 ne bi storil samomora, bi se mu kazen zapora iztekla lani poleti. Na državne stroške so ga pokopali v anonimni grob na pokopališču Šentrupert.
Tudi Silva Pluta pokopali anonimno
V popolni tajnosti so po uradnem delu pogreba na ljubljanskih Žalah pokopali tudi Silva Pluta oziroma raztrosili njegov pepel. V priporu v ljubljanskem zaporu na Povšetovi je 28. aprila 2007 zaužil prevelik odmerek pomirjeval in za posledicami zastrupitve umrl. Plut je 25. februarja 2006 umoril mater dveh majhnih otrok Ljubico Ulčar, pri čemer je poskušal umoriti tudi njenega moža Mirka. Oktobra istega leta so ga zaradi umora Ulčarjeve na grozovit način ter poskusa umora Mirka Ulčarja in grdega ravnanja obsodili na 30 let zapora.
Oba je napadel in zvezal. Nato naj bi Plut Ulčarjevo zlorabil in jo z nožem večkrat do smrti zabodel. Možu se je uspelo rešiti. Zatekel se je k sosedu in od tam poklical policijo. Plut je po dejanju zbežal neznano kam. Po obsežni iskalni akciji so ga policisti naslednji dan prijeli v Šmartnem pri Litiji.
A Plut je moril že prej, in sicer je leta 1990 umoril svojo sošolko, takrat 22-letno Marjanco Matjašič z Božakovega pri Metliki. Žrtev naj bi na usodni dan, 16. februarja 1990, skušal posiliti, vendar se mu je upirala, zato jo je udaril s topim predmetom, da je omedlela. Nato jo je na travniku ob sotočju Kolpe in Obrha v Beli krajini večkrat zabodel s kuhinjskim nožem. Žrtev so policisti našli razkosano pod železniškim mostom ob reki Kolpi. Na novomeškem sodišču so ga obsodili na 15 let zapora, zaradi lepega vedenja pa so ga na prostost izpustili dve leti prej.
A kljub času, preživetemu v zaporu, se je zapletel v nova kazniva dejanja in pobegnil v Srbijo. V Aleksincu je umoril takrat 25-letno nosečo Jasmino Đošić. Ko so ga tam izsledili, se je vrnil v Slovenijo in se prosto sprehajal okoli, čeprav je bila policija seznanjena s sumom, da je moril tudi v Aleksincu in da je Srbija predlagala izdajo tiralice. Aprila 2005 so ga namreč aretirali zaradi dveh oboroženih ropov, a so ga decembra tega leta zaradi pomanjkanja dokazov oprostili in izpustili iz pripora. Dva meseca pozneje je umoril Ljubico Ulčar. Za zapahi na Dobu je dočakal tudi sodbo niškega sodišča, kjer so ga v nenavzočnosti obsodili na 40 let zapora.
Država soodgovorna za smrt Ulčarjeve
Ker je policija razpolagala z dokazi o kaznivih dejanjih, je družina pokojne Ljubice Ulčar menila, da je za smrt žene in mame kriva tudi država, zato so njen mož Mirko in takrat mladoletna sinova od države zahtevali odškodnino.
Okrožno sodišče je odškodninski zahtevek Ulčarjevih sprva zavrnilo, a so višji in nato še vrhovni sodniki marca 2012 razsodili, da si država ne more preprosto umiti rok ter da je odgovornost za umor Ljubice Ulčar mogoče pripisati slovenskim organom pregona, ker so opustili dolžnost ravnanja, ki bi se od njih pričakovala glede na ugotovljene okoliščine. Glede dokazov o umoru v Srbiji ter glede na Plutove značajske lastnosti bi morali zaradi varstva ljudi in premoženja tudi pri nas uvesti kazenski postopek zaradi umora Đošićeve in predlagati odreditev pripora, čeprav odstop kazenskega pregona Sloveniji po srbskem pravu ni bil mogoč.
Mirko Ulčar je tako zase in za sinova terjal 104.000 evrov odškodnine, za otroka pa še po 250 evrov mesečne rente. Sodišče na prvi stopnji jim je lani marca prisodilo skupno 17 tisočakov odškodnine, od tega 5000 za Mirka in po 6500 vsakemu otroku, zavrnilo pa plačilo rente.
Njihova pooblaščenka Lana Oreškovič se je zoper takšno odločitev pritožila, višje sodišče pa je njeni pritožbi leta 2013 delno ugodilo. Mirku Ulčarju je odškodnino zvišalo za dva tisoč evrov, medtem ko je za vsakega otroka odškodnino dvignilo za sto odstotkov, torej vsakemu namenilo po 13.000 evrov. Skupno so tako prejeli 33 tisočakov s pripadajočimi obrestmi, sodišče pa je zavrnilo zahtevo po renti.
