Leta 1946 je George Orwell napisal esej Politika in angleški jezik, v katerem analizira povezavo med uporabo jezika in politično situacijo. Esej se bere kot povsem sodobno besedilo. Na primer: »Mnogo političnih besed je danes zlorabljenih. Beseda fašizem nima več nobenega pomena, razen da označuje 'nekaj nezaželenega'. Besede demokracija, socializem, svoboda, domoljuben, realističen, pravičnost imajo vsaka po več različnih pomenov, ki so si med seboj nasprotni.«
Dandanes na primer socializem v Združeni levici razumejo kot pravičen svet prihodnosti, v SDS kot krivičen svet preteklosti. Stranko SMC na eni strani označujejo kot neoliberalno, na drugi kot komunistično. Domoljubje eni razumejo kot naklonjenost slovenskemu jeziku in umetnosti, drugi kot (mnogokrat slovnično nepravilno zapisano) hujskanje in sovražnost do pripadnikov drugih nacionalnosti. Svobodo eni kot možnost človeka, da razvija svoj potencial, drugi kot možnost korporacij, da razvijajo svoj potencial (ne glede na socialne ali ekološke posledice)...
Orwell opozarja na nepreciznost, nejasnost, nasprotujoče si ali izpraznjene metafore. Kot bi poslušal naš informativni program: »na varni strani radarja«, »o amandmaju bodo glasovali zvečer, presenečenj ni pričakovati« (ker se prava presenečenja običajno napovedo vnaprej?), »sindikati rožljajo z referendumom« (nemara sledi »nalivanje čistega poslanca« ali »hoja okoli vrelega zapisnika«?). In tako dalje.
Poslanec SDS Jože Tanko je na twitterju ob dnevu upora proti okupatorju čivknil: »Slovenija je edina država, v kateri so komunisti izsilili, da je eden od državnih praznikov posvečen začetku njihove kolaboracije z okupatorjem.« V podobnih situacijah pomislim, da bi segel po slovarju slovenskega knjižnega jezika, da preverim, ali se besedam vmes niso popolnoma spremenili pomeni. Tankovo nizanje besed je namreč podobno smiselno, kot bi rekel: »Kopalniški radiator pleše bunkilunki, poslovne partnerice lopate pa se sporadično praskajo po smernih kazalcih ter žarkem maslu.«
A Orwell ugotavlja še nekaj. Jezik postaja vse bolj »grd in netočen«, ker so naše misli vse bolj nespametne. A ne samo to, situacija žal deluje v obe smeri. Torej, ravno takšna uporaba jezika omogoča, da imamo lahko »nespametne misli«. Pri izjavi poslanca SDS seveda ne gre za povsem poljubno izrabo besed, prav nasprotno. Gre za povsem jasen politični cilj, kakršnega imajo tudi drugi strankini amaterski zgodovinarji: nedvoumna dejstva postavljati na glavo.
Zanimivo je tudi, kadar poslanci sploh več ne skrivajo, da javni interes še zdaleč ni njihova prva skrb. Ob nedavnem odstopljenju ministrice Julijane Bizjak Mlakar njen bodoči poslanski kolega iz vrst DeSUS ne reče: »Zdaj že iščemo človeka, ki se dobro spozna na področje, ima izkušnje in vizijo, obenem pa politično moč, da bo ideje lahko uveljavil.« Ne, povsem iskreno in prostodušno reče: »Napolnili bomo mesto ministrice.«
Potem so tu evfemizmi. Recimo poboje in izgone ljudi v Sibirijo v času sovjetskega režima so takrat imenovali »eliminacija nezanesljivih elementov«. Danes se smrtno nevarna rezilna žica, ki je postavljena na mejo, imenuje »tehnična ovira«, pobijanju iraških civilistov z droni se reče »kolateralne žrtve pri zagotavljanju varnosti Evrope in ZDA«, zmanjševanju zdravstvenih pravic državljanov se reče »krčenje stroškov«…
Bolj mimogrede, a prav nenavaden pomen ima v Sloveniji tudi beseda »brezplačen«. Vsaj sam imam takšno izkušnjo. Za habilitacijo v našem »brezplačnem visokem šolstvu« in sanacijo dveh zob v našem »brezplačnem zdravstvu« bom porabil več kot polovico vseh lanskoletnih prihodkov.
Torej, prizadevati si moramo za jasen (politični) jezik, ki bo izražal tudi jasne ideje. In če je znana misel Ludwiga Wittgensteina – meje mojega jezika so meje mojega sveta – opisovala, da lahko svet z jezikom spoznamo, Orwell nakazuje, da so od jezika, kakršnega bomo govorili in poslušali, odvisne tudi, če smo malo aktualistični, meje našega fizičnega sveta.
Za konec si oglejmo še metafore. Orwell meni, da je njihov glavni namen, da prikličejo mentalno podobo. Kar pa ne deluje, če so besede uporabljene na način, ko različne podobe »treščijo« med seboj. Za primer daje opis: »Fašistična hobotnica je odpela svoj labodji spev.« (Osebno me sicer kar zabava, ko poskušam to vizualizirati.) Žal pa gre za res (za današnjo uporabo sploh) neprimeren opis, saj ne le da ustvarja mešane podobe, tudi dejstvom ne ustreza. Če ohranimo njegov primer, lahko ugotovimo le, da se »fašistična hobotnica kot feniks zopet vzdiguje iz pepela«.
