»Ampak zakaj hočete v Evropsko unijo?« je na sedežu misije evropske komisije v Tirani vprašal španski novinar. Pred seboj je imel predstavnike albanske civilne družbe in Jana Rudolpha, ki vodi politični sektor delegacije EU v Albaniji. Pod okni misije so bili nogometni stadion na eni in skrbno urejeni bulvarji Tirane na drugi strani. Promet je na trenutke spominjal na Kairo pred revolucijo. Na ulicah je bila nova generacija policistov in policistk, ki je poskušala kaotično gnečo avtomobilov v šestih vrstah na ulici s štirimi pasovi prepričati, da se spravi v štiri kolone. Tirana kljub geografiji ni del Balkana. Zgleduje se po južni Italiji in zahodni Grčiji. Prijetno mediteransko mesto, ki na levo gleda proti Atenam, naravnost pa čez Jadransko morje v Italijo, iz obeh smeri pa s hrepenenjem pričakuje Evropo.

»Velika Britanija se hoče odcepiti, evro je v krizi, vzhodna Evropa noče sprejeti beguncev, države ponovno postavljajo meje, Evropska unija je na tem, da razpade. Barka se potaplja,« je nadaljeval Španec

Remzi Lani ga je pogledal z očitnim zadovoljstvom in modro pokimal.

»Tudi če se barka potaplja, je to barka, na kateri hočemo biti. Priti moramo prav na to barko.«

Direktor albanskega medijskega inštituta je veteran bojev za svobodo izražanja ne samo v Albaniji, ampak na vsem Balkanu. Bil je tam, ko je državi s strogim komunističnim nacionalizmom vladal Enver Hoxha, okrog nje pa so dobili veselje do radikalnih narodnih politik, ko je propadla in ostala brez institucij, edina policija na ulicah pa so bili italijanski karabinjerji. To je bil čas, ko so pred kitajsko restavracijo gangsterji čez cesto streljali izza avtomobilov, karabinjerji pa so v stranski ulici čakali, da se naveličajo. Gostje v restavraciji se niso pustili motiti in so le tu in tam pogledali skozi okna. Policisti so na cestah ustavljali avtomobile zgolj zato, da so z izsiljevanjem zaslužili mesečno plačo. Cvetela je trgovina z mamili, orožjem in ljudmi. Dogajanja v Tirani so ostala v Evropi skoraj neopažena, ker so na Balkanu ena za drugo potekale vojne in je bil položaj tam bistveno bolj katastrofalen. Albanija je kot država popolnoma propadla, vendar ni nikogar napadla in se tudi ni spustila v državljansko vojno.

Najrevnejša evropska država se je sredi kaosa odločila, da je njena edina možnost preživetja članstvo v Evropski uniji. Najprej so idejo vzeli dobesedno. Milijon Albancev je čez Jadransko morje pobegnil v Italijo in čez hribe v Grčijo, država pa je začela iskati svojo pot v EU. Albanija je danes redkost na političnem zemljevidu kontinenta. Večina prebivalstva verjame, da je Evropska unija edini izhod v normalnost, ki ga imajo. Država je vestno začela vse postopke za prilagoditev evropskim normam. Disciplinirano je vstopila v zavezništvo Nato, kar običajno pomeni pol opravljene poti do Evrope unije. Na poti jo čakata dva zapleta. Geografsko je Albanija del Balkana, ki ga je obkolila Evropska unija. Vse poti iz države peljejo čez EU. Ni pa jasno, kakšen načrt ima Evropska unija za balkanske države, ki so sedaj otok sredi njenega ozemlja. Šestdeset odstotkov albanskega prebivalstva so muslimani, kar utegne Evropejce do konca prestrašiti. In na enem od glavnih trgov res gradijo veliko džamijo, za katero sta dali denar Turčija in Albanija. V osemdesetih letih prejšnjega stoletja so tedanje oblasti razglasile Albanijo za ateistično državo in porušile vse verske objekte. Džamija napoveduje vrnitev islama. Vendar sedaj gleda samo tri ali štiri metre iz tal. Za njenim hrbtom stoji katoliška katedrala, ki so jo zgradili pred džamijo, nedaleč stran pa tudi nova pravoslavna cerkev. Fundamentalizem je zadnja stvar, s katero si dajo Albanci opravka.

»Več ljudi tukaj verjame v Evropo kot v boga,« je zagotovil Lani. Evropa kot religija je najmočnejša na zunanjih mejah celine.