Zagate, ki botrujejo zamudi pri uzakonitvi 100-odstotnega financiranja programa zasebnih osnovnih šol, so v pretežni meri ideološke narave. Poganja jih strah pred demontažo javnega šolstva, a ta izvira iz vednosti o (razdiralnih) posledicah zasebnega šolstva v državah, v katerih je ta pomemben del šolstva in dostopen le premožnim. To je pokazala tudi parlamentarna razprava prejšnji teden, ko je koalicija znova zavrnila zakonski predlog za odpravo ustavnega neskladja, ki ga je vložil SDS.
Na »levi« strani je bilo tako slišati svarila v stilu, da »nadstandardno izobraževanje dolgoročno vodi v prevlado zasebnega šolstva nad javnim« in da »zasebne šole parazitirajo na istih sredstvih, pri katerih se ostro varčuje«. Na »desni« pa so poslanci drug za drugim ponavljali, da je delež zasebnih osnovnih šol pri nas tako majhen – vanje hodi manj kot 0,2 odstotka vseh učencev –, da so že zato vsa svarila o neoliberalnem pogromu nad javno šolo brezpredmetna.
Meglo mešajo oboji. Dokazovanje, da zasebne šole parazitirajo na proračunskih sredstvih, iz katerih se napaja javno šolstvo, je v kontekstu odločbe, ki zadeva osnovne šole, še kar nesmiselno. Vsaka zasebna osnovna šola v Sloveniji, zdaj jih je šest, je namreč dejansko prispevala k temu, da je za javne šole ostalo več in ne manj denarja. Tako bo tudi po uresničitvi ustavne odločbe, saj ta zahteva 100-odstotno financiranje le za izvedbo programa, se pravi plač učiteljev, papirja, gradiv..., za gradnjo same šole, vzdrževanje, opremo pa bo še naprej odgovoren ustanovitelj. Tisti, ki strašijo z »ustavno« demontažo javnega šolstva, radi izpustijo tudi druga zakonska varovala. Plače učiteljev, na primer, morajo biti v državno financiranih devetletkah takšne kot v javnih šolah; ni torej nevarnosti, da bi učiteljski cvet pobegnil v bolje plačane službe. Zasebnim šolam je nadalje prepovedano ustvarjati dobiček, velja pa tudi določilo, po katerem zasebne šole ne dobijo javnih sredstev, če bi s tem ogrozili obstoj edine javne šole v okolišu. In navsezadnje: v zakonskem predlogu, ki ga je v javno razpravo poslala vlada, je 100-odstotno financiranim zasebnim šolam prepovedana tudi šolnina. Seveda bi bilo dobro, če bi bilo določilo oblikovano tako, da je ne bo mogoče zakamuflirati v prispevke za nadstandard.
Po drugi strani pa je prav tako sprenevedavo ne videti, da zakon ne govori le o obstoječih zasebnih osnovnih šolah, ki so brez dvoma plus in ne minus slovenskega šolstva, temveč da določa dogajanje v prihodnosti. Poleg katoliških lahko vznikne tudi vrsta šol drugih versko oziroma nazorsko opredeljenih skupnosti. Pa tudi kakšna šola za otroke tajkunov, čeprav za ustanovitelje takšne šole 15 odstotkov razlike v obsegu financiranja najbrž ne bi bila kakšna ovira. Vprašanje, ki si ga je dobro zastaviti že zdaj, pa je, ali ni vendar bolje, da se otroci šolajo in vzgajajo skupaj, bogati in revni, verni in neverni. Kar poznaš, namreč bolje razumeš in se manj bojiš.
