A ob vsem se kultura nima ničesar veseliti. Izvirni greh namreč ni neka čudna, prepotentna figura, ki se brez minimalne samokritičnosti zavihti na politični položaj, ki mu ne seže do kolen, izvirni greh je DeSUS, ki v koalicijskem kupčkanju dobi resor, o katerem ravno tako nima niti blagega pojma. In si zato za glavo kulture drzne predlagati nekoga, ki ne zna našteti šestih umetnostnih področij, poleg tega pa boluje še za trmasto nepovezanostjo misli in popolno nedialoškostjo.
In seveda, izvirni greh nosi Cerar, ki je ta predlog, to posmehovanje kulturi, sprejel in ga leto in pol tudi legitimiral, branil. Kar mu je upravičeno pod nos vrgla tudi Bizjak-Mlakarjeva; ironija je le v tem, da to iz njenih ust ne more biti kritika, saj je imela od te njegove drže le ona korist.
In tu smo torej zdaj, na točki, ko ima DeSUS popravni izpit, ko mora predlagati novega kandidata, a v zraku krožijo le imena, ki so recept za novo katastrofo: od poslancev DeSUS do upokojenih direktorjev in predsednikov kulturnih društev, od večnih županov do šolnikov, niti eno ime pa ne izvira iz aktivne kulturne produkcije, sodobnega kulturnega menedžmenta, kulturologije ali umetniške prakse. Potem ko je gospa Julijana skoraj dve leti iskala zakon, ki bi končno onemogočil vsakršno kulturno delovanje in ji zagotovil mir, se nam torej obeta nova Julijana, še en padalec, ki bo izumljal mlačno vodo, iskal na zemljevidu Moderno galerijo ali Kluže, ki bo v kulturo vstopil kot v resničnostni šov, ki bo kot osnovnošolec bolščal v fascikle dosedanjih kulturnih politik, hodil v Bruselj na srečanja, na katerih ne bo niti v prevodu dojel osnovne terminologije sodobnih kulturnih politik in se bo na koncu zatekel v naročje tistega, kar pozna: ljubiteljsko dejavnost ali območje svojega nekdanjega zanimanja ali v zavetje »prijateljskih« nasvetov. In ki ga bo Mramor finančno zrinil še nižje.
Če hoče kultura, ta najpomembnejša nepomembnost, v Sloveniji obstati, je to mogoče le na en način: voditi jo mora nekdo, ki razume, kakšna je sodobna vloga kulture in kakšna kulturna politika jo lahko spodbuja, podpirati pa ga mora največja vladna stranka. Le tako lahko dobijo njegovi argumenti ustrezen odmev, težo in podporo. Tretjerazredni kader iz poniglave upokojenske stranke je recept za njen dokončen potop. Če bo Cerar torej sprejel takšno nedostojno ponudbo, kot se obeta zdaj, bo s tem jasno sporočil, da ga je v resnici bolj kot stanje v kulturi iritirala sama ministrica. Tista, ki se, kot pravi, ne vidi v vladi, »ki deluje v interesu lobijev in najpremožnejših, zanemarja pa zakonitost in moralnost, predvsem pa ne vidi težav običajnih ljudi, ki plačujejo davke, upoštevajo zakone in jim je dostojanstvo ukradeno«.
