Ob prihodu beguncev so se pogosto postavljala negotova vprašanja – kako smo lahko oskrbeli 70.000 beguncev iz nekdanje Jugoslavije, zdaj ko želi nekaj tisoč beguncev prečkati Slovenijo, pa vlada izredno stanje? Vprašanje je zelo na mestu, saj priseljence iz devetdesetih let danes težko sploh ločiš od lokalcev. Od njihove kulture smo si vzeli, kar nam je bilo všeč, in nihče se ne pritožuje, ker se na šolskem jedilniku znajde burek. Vegetarijanci se veselimo le, da se mu pridruži še falafel.
Prvi val v 50. letih
Čeprav se zdi, da se je o imigrantih iz republik nekdanje Jugoslavije začelo govoriti v zadnjih 25 letih, se pravi po razpadu SFRJ, so ti začeli prihajati že v petdesetih letih. Takrat se je Slovenija razmeroma hitro gospodarsko razvijala in industrializirala, zato se je odprlo veliko prostih delovnih mest. To je sprožilo val priseljevanja večinoma nižje izobražene delovne sile, predvsem moških, starih od 20 do 35 let. Leta 1981 je bilo v Sloveniji 90.000 priseljencev iz drugih republik SFRJ, predvsem iz BiH in Hrvaške. Večjih napetosti med Slovenci in priseljenci takrat ni bilo. V osemdesetih letih, po Titovi smrti, se je začel gospodarski položaj naglo slabšati, zato se je obseg imigracij zmanjšal.
Leta 1991 se je začela vojna na Hrvaškem, leta 1992 se je razširila še na BiH. V naslednjih letih je matične države zapustilo od 600.000 do 800.000 ljudi. Slovenijo so takratni begunci dojemali podobno kot današnji, ki bežijo od sirske vojne. Tudi leta 1991 je bil cilj večine Nemčija, Švedska, ZDA, Kanada… Na vrhuncu begunskega vala leta 1993 naj bi bilo v Sloveniji do 70.000 beguncev, največ iz BiH in Hrvaške, po umiritvi razmer pa jih je ostalo nekaj več kot sedem tisoč. Po vsej državi so odprli begunske centre, za pomoč se je angažiralo veliko prostovoljcev, izhajal je celo časopis Izbjeglice za izbjeglice.
»Atmosfera je bila takrat čisto drugačna, ljudje so razumeli situacijo in so bili pripravljeni pomagati,« se spominja Ruža Mlač, nekdanja prostovoljka Društva za razvijanje prostovoljnega in preventivnega dela, ki se je ukvarjalo s pomočjo beguncem. »Prihajalo je do konfliktov, stanje v begunskih centrih ni bilo vedno urejeno, toda vseeno se je Slovenija na položaj dobro odzvala. Moramo razumeti, da je bila Slovenija takrat novonastala država, število beguncev pa je obremenilo njeno infrastrukturo,« dodaja.
Od dežurnih krivcev do sodržavljanov
V letih po vojnah v nekdanji Jugoslaviji je bilo v Sloveniji opaziti rahel porast nacionalistične retorike in desničarskih strank. Določeni politiki so za težave, ki so se pojavljale v državi, začeli obtoževati imigrante in komuniste. To razpihovanje sovraštva je spodbudilo ksenofobijo, ki je do neke mere navzoča v vsaki družbi. Čez čas je bosanc, čefur, hrvat ali južnjak postal dežurni krivec za vse probleme, ki so pestili Slovenijo.
Kljub temu Balkanci danes niso nekakšna neasimilirana manjšina, pač pa preprosto naši sodržavljani. Beseda čefur prej označuje subkulturo, kot žali tiste iz preostalih delov nekdanje Jugoslavije, čeprav je v označevanju Slovence v trenirkah, ki da ali »pecajo bejbe« ali slabo repajo, nekaj podobno negativnih konotacij kot v označevanju preostalih Balkancev za čefurje. Pri obeh primerih gre pač za stereotipe Balkana – za predstavo o vročekrvnih, nekulturnih, zaostalih, eksotičnih južnjakih.
Tudi razlogi za prihod v Slovenijo bi danes morali delovati povezovalno. Najpogostejši je seveda delo, takoj za njim pa sta združitev z družino in malo manj pogosto študij. Delovnih mest ni premalo za tujce, pač pa za vse, saj se je leta 2014, do koder seže statistika, iz Slovenije odselilo 2310 Slovencev in 2974 tujcev, zaradi zaposlitve pa se je priselilo 5122 tujcev.
