Ustavno sodišče je v nekem javnosti dobro znanem primeru odločilo, da pasivna volilna pravica pomeni tudi pravico izvršiti mandat, ki ga nekdo dobi na volitvah. In še, da ni dovoljeno naknadno, torej po izvolitvi, posegati v mandat izvoljenega. Ustavnopravna teorija temu dodaja, da se volilna načela ne uporabljajo le za državne volitve, temveč smiselno tudi za takšne volitve, kot so rektorske.
Vesel sem, da smo lahko z obsežnim pravnim mnenjem (4o tipkanih strani, ki jih lahko preberete na spletnih straneh Inštituta: www.ustava.si) stopili v bran neposredno izvoljenega nosilca rektorske funkcije. Pri tem se ne sklicujemo samo na volilno pravico (43. člen ustave) in pravico do sodelovanja pri upravljanju javnih zadev (44. člen ustave), temveč tudi na ustavno načelo avtonomije univerze (58. člen ustave), ki pomeni resno omejitev poseganja države v njeno samostojnost in delovanje, zlasti pa v njene notranje kadrovske zadeve.
Rektor se je odločil za kandidiranje, ko je bilo jasno, da se prisilno upokojevanje po Zujfu izteka; danes ga želijo razrešiti na podlagi ostrejših določb (omejitev na samo enoletno podaljšanje delovnega razmerja), sprejetih naknadno, po njegovi izvolitvi, kar je v nasprotju s prepovedjo povratnega učinkovanja zakona (155. člen ustave). Poleg tega je skrajševanje mandatne dobe rektorja v nasprotju z namenom zakonodaje, sprejete zaradi varčevanja, ker povzroča predčasne volitve in s tem dodatne stroške in zastoje.
Ko gre za rektorsko funkcijo, za katero so pomembne izkušnje in modrost, do katerih se človek dokoplje z leti, se odpira tudi vprašanje diskriminacije glede na starost (14. člen ustave). Sodišče Evropske unije je večkrat odločilo, da ne priznava varčevanja kot legitimen in zadosten razlog za prisilno upokojevanje profesorjev. Seveda pa to ne pomeni, da ne bi mogli tisti, ki z delovanjem rektorja niso zadovoljni, predlagati njegove razrešitve (odpoklic), kar po statutu mariborske univerze lahko predlaga tudi upravni odbor. Seveda, če si s predlogom upajo stopiti pred volilce.
Zato je skrivanje za varčevalno zakonodajo odveč. Ne bi se smeli lotevati skrajševanja mandata rektorja na podlagi pravno tako majavih in vprašljivih temeljev. To, da rektorsko delovno razmerje z rektorjem sklepa upravni odbor, ne bi smelo nikogar zavesti, kot da rektorju podeljuje in lahko odvzema mandat, podeljen na neposrednih volitvah. Nobeden od omenjenih argumentov ni bil upoštevan v dosedanjih razpravah o skrajševanju mandatne dobe rektorja, kot da nosilec te funkcije nima človekovih pravic.
Pravno mnenje opozarja na to, da črkobralska razlaga predpisov ni skladna z ustavo in da razreševanje prof. dr. Igorja Tičarja na takšni podlagi daleč presega pomen rektorjeve zasebne bitke.
Prof. dr. Ciril Ribičič, Ljubljana
