Festival v Cannesu pa ima boljši spomin. Tam imajo tudi program Cannes Classics in vanj so letos (letošnji 69. mednarodni filmski festival v Cannesu se začne 11. maja) uvrstili tudi Dolino miru. V Cannesu so namreč ta film že videli, in sicer leta 1957 v tekmovalnem programu, kjer je navdušil zlasti francoska člana žirije, Jeana Cocteauja in Marcela Pagnola, ki se pač nista toliko kot tedanji slovenski kritiki zmenila za določene podobnosti med Dolino miru in Prepovedanimi igrami Renéja Clémenta. France Štiglic se je znašel med nominiranci za zlato palmo, nagrado pa je osvojil ameriški temnopolti igralec John Kitzmiller za najboljšo moško vlogo. Kitzmiller kot padalec Jim v Dolino miru ni »padel« iz ameriškega, ampak italijanskega filma: po 2. svetovni vojni, v kateri je kot pripadnik inženirskih enot sodeloval na italijanski fronti, se je preselil v Italijo in postal filmski igralec.

France Štiglic je prišel v Cannes že leta 1949 s svojim prvencem Na svoji zemlji, po Dolini miru pa še enkrat, in sicer s hrvaškim filmom Deveti krog (1960) – a naj je bil njegov film slovenski ali hrvaški, v tekmovalnem programu je bil vselej označen kot »un film yougoslave«. Z vidika Cannesa je torej France Štiglic s trikratno uvrstitvijo v festivalski tekmovalni program (in to v dobrih desetih letih) najuspešnejši slovenski (nekoč jugoslovanski) režiser. Za Štiglicem so prišli v Cannes Matjaž Klopčič s filmoma Na papirnatih avionih (1968) in Dediščina (1985), Živojin Pavlović z Nasvidenje v naslednji vojni (1982) in Karpo Godina z Umetnim rajem (1990), toda ti filmi so bili uvrščeni v spremljevalne programe, ne pa v uradnega ali tekmovalnega. Iz samostojne Slovenije pa še noben film ni videl Cannesa. Ali točneje: vsako leto pride v Cannesu celo dvoje ali troje slovenskih filmov, toda na tako imenovani Marché, trg, tam pa se lahko pojavijo vsi, ki niso izbrani v noben festivalski program in iščejo povabilo na kakšen drug festival. Dolina miru pa se bo v letošnji canski klasiki znašla v imenitni družbi filmov, kot so Legenda o Ugetsuju Kenjija Mizoguchija, Moški spol, ženski spol Jeana Luca Godarda, Solaris Andreja Tarkovskega, Valmont Miloša Formana, Dekalog 5 in 6 Krzysztofa Kieslowskega in drugih.

Pa si oglejmo malo ta film, ki ga je Štiglic posnel po scenariju Ivana Ribiča (scenarista tudi njegovega poznejšega, domačemu občinstvu bolj znanega filma Ne joči, Peter, 1964). V uvodni sekvenci se slovenski mulci stepejo s fantoma v hitlerjugend uniformah zaradi lesenega aviončka, njihov pretep pa prekinejo zavezniška letala, ki bombardirajo mesto. Po končanem bombardiranju desetletni Marko (Štigličev sin Tugo) steče proti neki hiši, hiti skozi prazno stanovanje in kliče očeta in mater, odpre še ena vrata in… praznina, brezno.

Marko je v sirotišnici skupaj z nemško deklico Lotti (Evelyne Wohlfeiler), ki govori tako nemško kot slovensko in se spomni babičine pravljice o dolini miru, »Tal des Friedens«, Marka pa njen opis spomni na kmetijo njegovega strica. Glavna ideja filma je torej, da je neka fikcija, babičina pravljica, pripeta na negotov košček realnosti, vzeta zares, in sicer tako, da otroka postaneta begunca. Ker pa je njuna »igra« prav v iskanju izhoda iz vojne realnosti, jo ta nenehno oklepa in ogroža. Najbolj z nemškimi vojaki, ki Lotti in Marka zagledajo tam, kjer so izselili že vse prebivalstvo, kot pove sturmführer. Ta ukaže, naj otroka ujamejo, a prav tedaj nemško kolono napadeta zavezniški letali, iz katerih skočita padalca. Eden obvisi mrtev na drevesu, drugi, temnopolti Jim, pa doskoči pravočasno, da lahko nastopi kot angel varuh v belem kostumu. Ko potem vsi trije iščejo stričevo kočo in partizane, se kot vodička uveljavi Lotti, in to prav kot kakšna »slovenska Lolita«, mala zapeljivka s čarom otroške naivnosti, prikupnosti in muhavosti, ki doseže, da ji sledita oziroma uresničujeta njene »zamisli« tako deček Marko kot ameriški padalec Jim. Ko hoče Jim odgnati belega konja, ki se je kar na lepem pojavil na jasi in jim sledil, Lotti reče »pferdi gre z nami«, kot da bi že vedela, da ima ta konj vlogo še enega angela varuha. Prav ta beli konj jih namreč tudi pripelje v majhno dolino s samotno kmetijo, v kateri Marko prepozna stričevo. Kmetiji pa so se tudi že približali Nemci in na drugi strani partizani, skratka, vsi so tu in vse je pripravljeno za finalno sekvenco. Ta se razvija kot kombinacija akcije in simbolike, pri čemer je prva (spopad med partizani in Nemci, Jimova smrt) podlaga druge: otroška vera v »dolino miru« kot zastopnica odraslih humanističnih sanj.