V slovenskem sindikalnem prostoru zadnja leta doživljamo zanimiv fenomen. Medtem ko po eni strani članstvo v sindikatih upada, se po drugi strani njihovo število, zlasti v javnem sektorju, povečuje. Posledice drobljenja sindikalnega prostora so vidne tudi v upadanju članstva. V Sloveniji je delež sindikalno organiziranih delavcev s 40 odstotkov v letu 2001 do leta 2012 padel na evropsko povprečnih 23 odstotkov, kar je eden največjih padcev v EU. Vse več poklicnih skupin, nezadovoljnih z delovanjem sindikalnih zvez, pa je prepričanih, da bodo lahko v manjših in bolj specializiranih sindikatih svoje interese bolje zastopali. Kot zadnji v vrsti je bil pred dnevi ustanovljen Sindikat upravnih enot Slovenije (SUES). Po pojasnilih predsednika Mihe Veladžiča so se za to odločili zaradi »nerazumnih odločitev vlade, ki se nanašajo na izvrševanje nalog in delovanja upravnih enot, ter poraznega sindikalnega zastopanja delavskih pravic zaposlenih na upravnih enotah« – te sicer zastopa Sindikat državnih organov Slovenije (SDOS).
Ena češnja ne prinese pomladi
Veladžič je do SDOS, v katerem je bil do nedavnega tudi sam sindikalni zaupnik, kritičen. »Njegovo delovanje je premalo pregledno, ne poznamo ne finančnega stanja ne števila članov in sindikalnih zaupnikov. Poleg tega niso naredili ničesar za večjo prepoznavnost upravnih enot. Pravna zaščita zaposlenih je slaba, enako velja za odzivnost sindikata na njihove težave. Porazna je bila tudi organizacija med zadnjo splošno stavko, saj se ji je v Ljubljani pridružil le en oddelek,« je našteval.
Prepričan je, da bodo sami za zaposlene dosegli dosti več. »V sindikalnih zvezah je zmešano vse sadje, zato ena češnjica ne more narediti nič,« je bil slikovit. Ne dvomi, da jim bo reprezentativnost uspelo pridobiti že čez pol leta, kolikor mora po zakonu delovati vsak novi sindikat. Reprezentativnost omogoča udeležbo na pogajanjih s socialnimi partnerji, pridobijo pa jo sindikati, včlanjeni v zveze ali konfederacije, ki imajo v svojih vrstah najmanj 10 odstotkov članov iz posamezne panoge, dejavnosti ali poklica.
Pred slabim letom je bil ustanovljen tudi Sindikat uslužbencev plačne skupine J (SUPSJ), v katero sodijo med drugim čistilke, skladiščniki, tajnice, računovodje... »Sindikati učiteljev, zdravnikov, policistov, vojakov, carinikov in raznih uradnikov vedno najprej poskrbijo za svoje poklicne skupine. Z ustanovitvijo svojega sindikata bodo tudi najslabše plačani dobili možnost, da se zastopajo sami,« je ob ustanovitvi dejal pobudnik njegovega nastanka Gvido Novak.
Kljub precejšnjemu optimizmu pa se je izkazalo, da do reprezentativnosti ni tako lahko priti. Članstvo sicer narašča, a težava je, da sodi v plačno skupino J veliko ljudi, zato je pogoj o desetih odstotkih članstva težko doseči. Težave pa so tudi s prepoznavnostjo, konkurenco drugih sindikatov ter tudi vse večjo apatijo in nezaupanjem med zaposlenimi.
Štrukelj: Sindikati smo najmočnejši, če smo enotni
Prvi mož sindikatov javnega sektorja Branimir Štrukelj in sekretar SDOS Drago Ščernjavič sta enotna v oceni, da je drobljenje sindikalne scene lahko v korist le nasprotnikom sindikalnega boja. Družbi kot celoti pa ne koristi. Razloge za to, da je ob 45 reprezentativnih sindikatih v Sloveniji nastalo že več kot 3000 sindikalnih pravnih enot, sogovornika vidita v ozkih osebnih, pa tudi širših političnih interesih. »Kapital, vlada, banke, zbornice in delodajalska združenja so takšne drobitve lahko samo veseli, saj lahko s šibkimi sindikati laže manipulirajo in zmanjšujejo moč sindikalnega gibanja.«
»Sindikati smo najmočnejši, če smo enotni,« pa poudarja Štrukelj, ki se zavzema za združevanje sindikatov po skandinavskem vzoru in redno preverjanje njihove reprezentativnosti. Medtem ko se denimo na Hrvaškem ta potrjuje na vsaka tri leta, pa slovenski zakon, nespremenjen že od leta 1993, ureja le izdajo odločbe o reprezentativnosti sindikata, ne omogoča pa preverjanj in postopka odvzema reprezentativnosti v primeru neizpolnjevanja pogojev, tudi če ima sindikat le še peščico članov. Čeprav sindikati podatke o članstvu skrbno skrivajo, pa poznavalci menijo, da pogojev za reprezentativnost ne izpolnjuje več kot polovica od trenutno 45 reprezentativnih sindikatov.
