Avstrijski predsedniki zadnjih sedmih desetletij so bili vselej iz ene ali druge največje stranke ali izvoljeni z njuno podporo, praviloma celo glede na to, kdo je vodil vlado. Če je bil kancler socialist, je predsednik postal konservativec (recimo Kurt Waldheim in Thomas Klestil v času kanclerjev Franza Vranitzkega in Viktorja Klime), če je bil kancler iz ljudske stranke, pa je bil predsednik socialist (denimo sedanji predsednik Heinz Fischer, prvič izvoljen v času konservativnega kanclerja Wolfganga Schüssla). Kolikor je bilo to znamenje nesporne politične prevlade obeh strank, toliko je bilo tudi izraz tipično avstrijskega razumevanja »check and balances«, v tem primeru ravnotežja med dvema vrhovoma izvršne oblasti.
Po ustavi je položaj predsednika države zelo močan, kancler in vlada sta po svoje bolj odvisna od njega kot parlamenta, saj ju predsednik zapriseže in ju lahko kadar koli odpusti (in tudi razpusti parlament). Teh pooblastil resda še noben predsednik ni izkoristil, toda vsaj dva sta o tem resno razmišljala: Waldheim, nekdanji generalni sekretar OZN, po tistem, ko je vlada Vranitzkega naročila poročilo zgodovinarjev o predsednikovi vlogi v nacistični vojski, in Klestil, ki se mu je upiralo zapriseči prvo Schüsslovo vlado, v kateri so bili svobodnjaki (Jörga Haiderja). Waldheim si je premislil po nasvetu ustavnih pravnikov in nato za drugi mandat ni več kandidiral, Klestil pa je kanclerju vsilil zamenjavo dveh po svoji presoji najspornejših ministrov.
Ko je torej zmagovalec včerajšnjega prvega kroga predsedniških volitev Hofer med kampanjo namigoval na to, da bi kot predsednik utegnil odpustiti kanclerja Wernerja Faymanna in s tem vso vlado ter razpisati volitve, je bila to realna grožnja. Njegov tekmec v drugem krogu, zeleni Alexander Van der Bellen, je na drugi strani zagotavljal, da nikoli ne bo podelil mandata svobodnjaškemu kanclerskemu kandidatu. Hofer, ki velja za zvestega (čeprav vsaj med kampanjo zelo polikanega in obrušenega) oprodo svobodnjaškega predsednika Heinz-Christiana Stracheja, je že kakšno leto stabilno anketno podporo stranki včeraj celo presegel, a to bi hkrati utegnilo biti zanj že zelo blizu dosegljivega.
Nad politiko vladnih strank razočarani in jezni volilci, takšnih pa je bilo med tistimi, ki so včeraj prišli na volišča, po ugotovitvah demoskopov tri četrt, si sicer želijo sprememb, vendar bi bilo v nasprotju z avstrijsko kulturo, če bi si želeli preveč radikalnih in tako zelo desnih. Na glasove volilcev (in tudi kakšno neposredno priporočilo) nedeljskih poražencev lahko zato čez mesec dni računa predvsem umirjeni, povezovalni in odločno proevropski (čeprav do EU kritični) Van der Bellen. V skladu z barvno spremenjenim izročilom bi torej bilo, ko bi volilci kot protiutež verjetni zmagi modrih svobodnjakov na parlamentarnih volitvah vnaprej izvolili zelenega predsednika države. Tako ali drugače, prvi krog predsedniških volitev napoveduje zaton druge avstrijske republike.
