Državniki so se v ZDA srečali, da bi se med seboj potrepljali po ramenih, poslušali zven lastnih besed in se prek kamer nasmehnili svetu. Sporazum, ki so ga podpisovali, je bil pripravljen že pred pol leta, slovesni podpis pod dokument pa zgolj ceremonija in v najboljšem primeru uvodna slovesnost v začetek pravega dela.

Nacionalna telesa morajo zdaj dogovor ratificirati in nato po lastnih željah in presoji sestaviti bojni načrt za izvedbo. Toda določanje konkretnih ciljev in zavez znižanja izpustov toplogrednih plinov ter ukrepov, ki bodo države do teh ciljev vodili, politikom za zdaj ne gre najbolj od rok. Zaveze, ki so jih doslej dali v imenu svojih držav, ne vodijo v omejitev segrevanja ozračja na največ dve stopinji Celzija glede na predindustrijsko dobo, kot je jasno zapisana kronska zahteva podnebnega dogovora. Konkretnih ciljev in ukrepov ne določa nesebična skrb za prihodnost človeštva, temveč realpolitika, ki jo v prvi vrsti vodi ekonomski račun.

Tako je s Kitajsko, ki se preriva v prve bojne vrste za čistejše okolje, ker ji bodo sicer prebivalci zbežali iz države ali pa se zadušili v lastnih smeteh, umazanem zraku in zastrupljeni vodi. Tako je tudi z ZDA, kjer demokratski predsednik Barack Obama išče in skuša še pred morebitnim preobratom na jesenskih predsedniških volitvah speljati obvode okoli republikanske večine v kongresu, ki v prid določenim – na primer naftnim – interesom dvomi o podnebnih spremembah oziroma o človeškem vplivu nanje.

Tako je navsezadnje tudi z Evropsko unijo. Ta deklarirana zagovornica odločnega in ambicioznega ukrepanja želi s svojim zgledom v boju proti podnebnim spremembam voditi. A je hkrati skrb za človeško in okoljsko dobrobit prav nič ne ovira, da naravnih virov ne bi skušala uveljaviti kot tržno blago, iz katerega lahko vsak – beri multinacionalke – kuje dobičke. Pa četudi pri tem ogrozi naravni vir ali pa celo prebivalstvo. Privatizacija vode, nižanje standardov prehranske varnosti, odpiranje vrat nevarnim kemikalijam, ki jih je Evropa že zdavnaj prepovedala, vse to po prepričanju velikega dela civilne in strokovne javnosti prinašajo čezatlantski prostotrgovinski sporazumi TTIP, CETA in TISA. Vpletene države jih z razlogom pripravljajo v tajnosti. Zaščita zasebnih interesov je v njih ne glede na vse mednarodne in nacionalne deklaracije in zaveze – recimo o zagotavljanju dostopa do pitne vode in sanitarij vsem ljudem – pomembnejša od varovanja javnega dobrega.

A vse le ni tako črnogledo. Že šest slovenskih občin si prizadeva odpadke svojih občanov spraviti na ničlo. Gorenjsko podjetje Domel je razvilo energijsko visoko učinkovit sesalnik, ki mu ga zavida svetovna industrija. Vse več je ekološkega kmetijstva, lastniki gozdov se povezujejo v krožke trajnostnega gospodarjenja z njimi... Po vsem svetu je več kot milijarda ljudi včeraj sadila drevesa, čistila svojo okolico, skandirala za okolje... Majhne zgodbe, ki jih pišejo posamezniki in lokalne skupnosti z vsega sveta, človeški vrsti vendarle dajejo upanje.