Direktorja velenjskega zdravstvenega doma Jožeta Zupančiča je prvostopenjsko sodišče zaradi nevestnega dela v službi obsodilo na pogojno zaporno kazen štirih mesecev. »Očitek, da je bil zdravstveni dom Velenje oškodovan za dobrih 154.000 evrov, je nesmiseln. Če bi v reševalni službi zaposlili diplomirane zdravstvenike, bi to stalo bistveno več. Sam pa sem se kot direktor dvakrat odpovedal nagradi v znesku dva tisoč evrov in imel na teden priznanih le pet nadur, čeprav sem delal bistveno več,« se je v sklepni besedi branil Zupančič, zdaj že nekdanji direktor zdravstvenega doma, ki mu je tožilstvo očitalo oškodovanje javnega zavoda na račun njegovega nevestnega dela.
Kot direktor je namreč podpisal anekse k pogodbam ob prevedbi plač v javnem sektorju leta 2008 in sedem zaposlenih razvrstil v bistveno višje plačne razrede, kot bi jih smel glede na njihovo izobrazbo. Po mnenju tožilstva je s tem zavestno kršil predpise. Ena od zaposlenih je namreč napredovala kar za 14 plačnih razredov in prejemala 61 odstotkov višjo bruto plačo kot pred prevedbo, čeprav je prej in tudi po tem opravljala enako delo. Previsoke plače je sedem zaposlenih prejemalo vse do maja 2011, ko so jih z ministrstva za zdravje opozorili na napake. Po drugi strani pa so bili nekateri reševalci oškodovani, ker so bili uvrščeni v prenizke plačne razrede. Kljub opozorilom in ugotovljenim nepravilnostim pa Zupančič od zaposlenih tudi ni zahteval, da preveč izplačane plače vrnejo. To so storili šele lani, ko so se z vodstvom dogovorili za vračilo po obrokih.
Sodišče na koncu omililo kazen
Tožilec Darko Oprešnik je poudaril, da pri tem ni šlo zgolj za sistemski problem, temveč zavestno dejanje Zupančiča, ki je krivdo vseskozi zanikal in poudarjal, da je bilo napačnih prevedb plač veliko in to ne le v javnem sektorju. »Navodila niso bila jasna,« je vztrajal Zupančič. Tožilec pa: »To preprosto ne drži, saj je tudi Maja Šalamon, svetovalka z ministrstva za zdravje, povedala, da so vsi javni zavodi dobili jasna navodila.« Ministrstvo je od zdravstvenega doma zahtevalo tudi vmesno poročilo, a ga niso dobili, je še dejal tožilec, ki je za Zupančiča predlagal osemmesečno pogojno zaporno kazen s preizkusno dobo dveh let.
Nasprotno je Zupančičeva odvetnica Suzana Leš poudarila, da razloga ni niti za obtožbo, kaj šele obsodbo. Poudarila je, da je v času prevedb plač veljal drug kazenski zakonik, po katerem je očitano kaznivo dejanje že tako in tako zastaralo. In še, da bi lahko očitano kaznivo dejanje storila le uradna oseba z javnimi pooblastili, kar pa direktorji javnih zavodov niso bili.
Po njenih besedah Zupančiču ni mogoče očitati nevestnega dela, ker ni bilo jasnih navodil, sam pa je le izvrševal predpise. A je sodnik Franc Lesnik v obrazložitvi sodbe poudaril, da novejša sodna praksa direktorje javnih zavodov obravnava kot uradne osebe, na koncu pa kazen Zupančiču, glede na predlog tožilstva, znižal za polovico. Obsodil ga je na štirimesečno pogojno zaporno kazen s preizkusno dobo dveh let. Sodba pa še ni pravnomočna, saj je Zupančičeva zagovornica že napovedala pritožbo, o morebitni pritožbi pa bo še razmislil tudi tožilec.
