Odhajajoči slovenski sodnik v Strasbourgu Boštjan M. Zupančič je nekoč razlagal, da je naloga sodnikov na evropskem sodišču za človekove pravice preseči realnost sedanjosti in doseči uvid v bistvo zadev. Ob najtežjih sodnih vprašanjih, kot je denimo vprašanje, ali naj država dovoli evtanazijo, naj bi sodniki »izklopili« védenje, ki moti pogled. Omenil je stanje zavesti satori, meditativno prakso, ki po načelih vzhodnjaške duhovnosti vodi k Resnici.
Profesorja Boštjana M. Zupančiča je velikokrat težko razumeti, saj je naravnan na preseganje konvencionalnih okvirjev. Tudi njegov način komuniciranja – to, kako izbira, kaj bo v svojih pripovedih poudaril – ni konvencionalen. Po eni strani je ezoteričen, po drugi še preveč prizemljen – njegova kritičnost do konkretnih (pravnih) fenomenov v domovini lahko preide tudi v zajedljivost. Nekateri mu to oporekajo, drugi ga častijo. Nihče pa nikoli ni rekel, da je slab sodnik. Je eden najboljših slovenskih pravnih strokovnjakov. Boštjan M. Zupančič iz Strasbourga odhaja kot velika pravniška avtoriteta.
»Ne pričakujem, da bo takoj dosegel položaj Boštjana M. Zupančiča,« je bila prva reakcija profesorja Cirila Ribičiča, nekdanjega ustavnega sodnika in poznavalca strasbourškega sodišča, po torkovi objavi novice, da je bil Marko Bošnjak izvoljen za novega slovenskega sodnika. Bošnjak bo pri dvainštiridesetih med pravniškimi starostami, ki napolnjujejo sodno palačo na bregovih Rena, veljal za mladeniča. »Vesel pa sem, da je bil izbran odvetnik,« je nadaljeval Ribičič. »Odvetniki so tisti, ki so na strani človekovih pravic v konkretnih primerih, ko zastopajo svoje stranke. Z ljudmi imajo osebni stik in zato tudi na strasbourškem sodišču ne potrebujejo posebnega prilagajanja za to, da razumejo položaj posameznikov v postopkih. Le da v Strasbourgu osebnega stika ni.« Sodil bo v najtežjih primerih, kar jih pozna Evropa. Na sodišču obravnavajo policijske zlorabe, mučenja, politične zapore, administrativne zločine. Velik del zadev je s kazenskega področja, ki je Bošnjakovo področje.
»Kdo je kdo« črne kronike
Marko Bošnjak je pravniško kariero začel kot znanstveni raziskovalec na Inštitutu za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani in svetovalec ustavnega sodišča za področje kazenskega prava. Kolegi z inštituta ga opisujejo kot »študioznega in natančnega raziskovalca«. Česar se je lotil, je natančno izpeljal, pravi eden od naših sogovornikov. V času, ko je bil zaposlen na inštitutu, je med drugim leta 2006 vodil raziskavo Analiza poteka in trajanja kazenskih postopkov v Sloveniji. To je bilo sistematično popisovanje fenomenov, ki podaljšujejo sojenja do onemoglosti. Obremenjevanje sodnikov z birokratsko-administratorskimi opravili in ne »odvetniške igrice«, kot velja vsesplošno prepričanje v javnosti, je glavni razlog za dolge kazenske postopke pri nas, smo pisali v Dnevniku. 700 strani obsežne raziskave, ki je bila prva tovrstna raziskava v Sloveniji po 20 letih, je pokazalo, da je eden največjih problemov vročanje vabil na sojenje, sodb ali sklepov sodišča. Ljudje naredijo vse, da vabila ne bi dobili, je ugotavljal Bošnjak s sodelavci. V sodni praksi je odkril celo primer, ko je obdolženec razglasil, da je umrl. Predlagal je, da bi sodišča imela posebne sodniške pomočnike, ki bi se ukvarjali z vročanjem, in bi tako sodnike razbremenili.
Kot svetovalec ustavnega sodišča je imel nekaj stika s sodno prakso, vendar to ni bilo dovolj. Akademsko-raziskovalno kariero se je odločil zamenjati za advokaturo. Naši sogovorniki pravijo, da je bil to pričakovan premik, saj se je premaknil na bolje. Pridružil se je odvetniški pisarni Čeferin, kjer je prevzel vodenje oddelka za ustavno in mednarodno pravo. V pisarni je veljal za odličnega odvetnika. »Strokovno – prva liga, razgledan, urejen osebnostno in družinsko,« pravi ena naših sogovornic. V hierarhiji podjetja se je uvrstil takoj za družino Čeferin in je prevzemal medijsko odmevne primere. Seznam strank se bere kot »kdo je kdo« slovenske črne kronike.
Med njegovimi strankami so Dragan Tošić, ki je na sodišču zaradi domnevnega interkontinentalnega tihotapljenja mamil; Igor Bavčar v zadevi Istrabenz, težki 20 milijonov evrov; Andrej Lovšin v zadevi Intereuropa, kjer mu očitajo zlorabo položaja zaradi predrage naložbe v logistični center Čehov (140 milijonov evrov); družina Karner zaradi ilegalnih poslov z anaboličnimi steroidi; Franc Kangler, nekdanji mariborski župan, v več sodnih zadevah; Tomaž Lovše, Diners, zaradi očitane pridobitve najmanj devetih milijonov evrov protipravne premoženjske koristi na škodo podjetja. Vsi našteti primeri niso (bili) nujno težavni. Zaradi medijske izpostavljenosti pa je bilo včasih morda še težje kot v kakšnem res težkem primeru, ocenjuje ena naših sogovornic.
Apolitično konservativen
Bošnjak je v ključnem trenutku – vendar ne kot odvetnik obtoženih – komentiral tudi afero Patria. Dejal je, da zaradi pomanjkanja dokazov sodba v tem primeru ne bi smela biti sprejeta. Sodbo je komentiral s strokovnega stališča, a je ta komentar – po nujnosti stvari – dobil politično dimenzijo. Tega Bošnjak ni hotel. Komentiral je tudi preiskavo kriminalistov na sedežu stranke SDS. Poudaril je pomen človekovih pravic. Poznavalci pravijo, da ni hotel biti političen, a političen je bil prostor okrog njega. Bošnjaka pravniki po svetovnem nazoru uvrščajo med »desne konservativce«. Poudarjajo pa, da ne spada k nobeni politični stranki.
Politika je novega strasbourškega sodnika kljub temu »našla« prav tam, kjer je ne bi smelo biti. Na poti v Strasbourg. Po dostopnih informacijah je stranka SDS v parlamentarni skupščini Sveta Evrope, ki je glasovala o sodnikih, razširila informacije o Bošnjakovi protikandidatki, vrhovni sodnici Nini Betetto. Označili so jo za enega od elementov (komunističnega) kontinuitetnega režima, ki da se je v »montiranem procesu« Patria lotil Janeza Janše. Betettova, kot pravijo poznavalci, kljub temu da je nesporna pravna strokovnjakinja in bi bila primerna za sodnico, v Strasbourgu ob takšnem protilobiranju ni imela nobenih možnosti za izvolitev. SDS naj bi med poslance skupščine razširila tudi poučni filmček, ki prikazuje kršitve človekovih pravic Janeza Janše, v katerih je sodelovala Betettova.
Lobiranje je, pravijo poznavalci, pustilo črn madež na celotnem slovenskem sodelovanju v Svetu Evrope, katerega del je tudi evropsko sodišče za človekove pravice. S tem novi sodnik Marko Bošnjak nima nič. A to bo kontekst, v katerem bo čez dobre tri mesece nastopil novo službo. V alzaško prestolnico se bo preselil s soprogo, sodnico na upravnem sodišču, in štirimi otroki.
