Pred kakimi tridesetimi leti sem objavil članek z naslovom »Ko me potrebuješ, ne moreš do mene«. Opisal sem stisko srčnega bolnika, ki je ob pregledu pri kardiologu v dobrem zdravstvenem stanju in dobi nasvet, naj nadaljuje z dosedanjim zdravljenjem, ter navodilo, naj se ponovno zglasi, če bi se mu stanje poslabšalo. Morda zdravnik pozna šalo in ne uporabi stavka, ob katerega sem se pravkar obregnil, ampak katerekoli besede že uporabi, bolniku svetuje nekaj, kar se ne more zgoditi.

Pri oslabelem srcu ni mogoče napovedati, kdaj bo ponovno začelo zatajevati: lahko čez en mesec ali pa čez veliko let; ko pa se to zgodi, so težave hude in ogroženost velika. Takrat bolnik dobi napotnico za specialista, ki je označena z eno od treh stopenj nujnosti: nujno, hitro ali redno. V ljubljanskem kliničnem centru lahko do svojega kardiologa pride le »hitro«, kar pomeni čez tri mesece, ali pa »redno« po šestih mesecih, če pa je njegovo stanje označeno kot nujno, se mora zateči v urgentno ambulanto, kjer ga pregleda zdravnik, ki ga ne pozna; verjetno je to specializant, ki ima manj izkušenj kot bolnikov izbrani splošni zdravnik, zato se pogosteje, kot bi bilo potrebno, odloči za sprejem v bolnišnico – če je na voljo prosta postelja, sicer pa bolnika z nekaj navodili in nasvetom, naj se čim prej zglasi pri svojem kardiologu, pošlje domov. V nobenem od teh dveh izhodov bolnikov kardiolog ne sodeluje pri zdravljenju: torej prav takrat, ko je bolnikova stiska največja in bi bila pomoč zdravnika, ki njegovo bolezen dobro pozna, najbolj potrebna. Kakovost zdravljenja je zato lahko slabša, stroški pa zanesljivo večji. Ko je najhujše mimo in se bolnik čez tri ali šest mesecev oglasi »brez potrebe« pri svojem kardiologu, bo ponovno izvedel, da je njegovo zdravstveno stanje zadovoljivo in naj se oglasi »po potrebi«.

Srčni bolniki so zaradi simbolnega in dejanskega pomena svojega bolnega organa celo privilegirani. Če imate bolezen, ki vam ravno ne preti s smrtjo za vsakim ovinkom, temveč samo s čisto vsakdanjim trpljenjem, boste na hitri pregled čakali znatno dlje. Ta teden so pred parlamentom protestirali bolniki s parkinsonovo boleznijo, ki na kontrolni pregled pri nevrologu čakajo več kot leto dni. Pri nekaterih drugih specialistih so že pred časom odprli koledar za leto 2018. Mnogi specialisti namesto »po potrebi« vpišejo kar okvirni datum kontrolnega pregleda, na primer čez leto ali dve: tak pristop predstavlja zgolj rutinsko časovno spremljanje bolnikove bolezni; v primeru poslabšanja ostajajo vrata specialista enako zaprta. Izbrani zdravniki, tudi tisti, ki se za svoje bolnike zavzamejo, slej ko prej omagajo pri poskusih, da bi prek osebnih stikov bolnika pravočasno spravili do njegovega specialista.

Kot da to ni dovolj, se dogajajo še kafkovski absurdi.

Moja prijateljica Ana ima kožno bolezen, ki od časa do časa izbruhne na tako silovit način, da potrebuje pomoč svojega dermatologa. Nazadnje se je to zgodilo lansko zimo in dobila je datum pregleda čez leto dni. Ko je letošnjega februarja stopila v prazno čakalnico, je izvedela, da je zdravniku spodrsnilo na ledu in ga nekaj dni ne bo. O novem datumu pregleda jo bodo obvestili. Ana je čakala mesec dni, nato pa je poklicala po telefonu. Oseba na drugem koncu je ni poznala, pa tudi njene napotnice ni našla. Svetovala ji je, naj gre po novo ali si pridobi dvojnik. Ana je želela izvedeti, kdaj bo prišla na vrsto. Odgovor je bil lakoničen: čez eno leto. Ana ni mogla razumeti, zakaj jo bodo ponovno uvrstili na rep seznama, vendar ji je oseba na oni strani pokroviteljsko razložila, da v koledarju ni nobene luknje; če bo kak bolnik odpadel, jo bodo poklicali. K temu dodajam, da se to skoraj gotovo ne bo zgodilo: bolniki le redko vnaprej javijo, da jih ne bo, ampak preprosto ne pridejo, tako da drug čakajoči bolnik nima možnosti, da bi vskočil. Pri čemer dvomim, da bi v ordinaciji, kjer so izgubili Anino napotnico, nanjo sploh še mislili en sam trenutek po tistem, ko so odložili telefon.

Kako je mogoče opisati tako ravnanje zdravstvenega delavca z bolnikom? Brezčutno, birokratsko, neumno, brezbrižno, cinično, apatično, posledica poklicnih frustracij, dokazovanje premoči nad šibkejšim od sebe – ali predvsem odraz nepripravljenosti in lenobe – osebne in sistemske – na kakršnakoli dejanja, ki bi zahtevala spremembo okostenele rutine, ker je za to potreben prevelik napor in je treba doseči sodelovanje več ljudi? Ali je apatija dosegla takšno stopnjo, da se zdravnik in njegova ekipa, ki je Ani podvojila že itak predolgo čakalno dobo, sploh ne zavedata nesprejemljivosti tega dejanja? Ali ustanova potrebuje šefa, ki se ne vpraša, kaj se zgodi z naročenimi bolniki, ko eden od zdravnikov zboli?

Ana mora čakati, ker so na seznamu pred njo številni bolniki, ki takrat, ko bodo prišli na vrsto, pregleda ne bodo potrebovali – vsaj ne tako zelo kot leto ali dve poprej. Tudi Ana je eden od takih bolnikov.

Zdravniki imajo prav, ko trdijo, da jih je premalo. Ampak ali ni to razlog več, da bi morali nenehno iskati načine, kako bi svoj čas namenjali bolnikom takrat, ko jih najbolj potrebujejo?