Gre za bizarno in nerazumljivo odločitev, vsaj tako se zdi, saj so Elanove smuči – ne vem, kako bi to bolj plastično pojasnil – ferrari med skakalnimi smučmi: z »elankami« sta to sezono na zmagovalnih odrih pozirala tako svetovna prvakinja v smučarskih poletih Sara Takanaši kot Peter Prevc, svetovni prvak v – mimogrede – najboljši posamični sezoni kakega smučarskega letalca v zgodovini. Novi lastnik Elana, ruski Wiltan Enterprises Ltd., je od programa skakalnih smuči in sponzorstva slovenske reprezentance odstopil komaj mesec dni po tem, ko je bil Prevc ravno z Elanovimi smučmi na nogah in ravno v Planici okronan kot prvi smučarski letalec, ki je v eni sezoni združil naslove svetovnega prvaka, zmagovalca novoletne turneje in skupnega zmagovalca svetovnega pokala.
Odločitev je bizarna in nerazumljiva, kajti to, kar sta naredila Prevc in Takanašijeva za Elanovo blagovno znamko, se v kapitalizmu razume kot bingo, dar z neba: v smučarskih poletih, jebiga, tako rekoč dobesedno. To je – ne vem, kako bi to bolj plastično razložil – kot če bi Messi in Ronaldo igrala v kopačkah Peka iz Tržiča in bi mesec dni po podelitvi zlate žoge uprava sporočila, da opušča program športnih copat in se preusmerja v proizvodnjo ortopedskih pripomočkov.
Bizarna je ta odločitev zato, ker so v kapitalizmu, kot ga razumejo Slovenci – ali vsaj kot so ga razumeli v socializmu – rekordi in naslovi prvaka Petra Prevca sijajna reklama za njihove smuči, dokončna potrditev, da ima Elan poleg slavne tradicije tudi najboljši izdelek na svetovnem trgu. Nerazumljiva pa zato, ker Elan ni norveška ali ameriška znamka, ampak prav slovenska. Kar je poleg ekonomske inteligence prizadelo tudi slovenski nacionalni ponos.
Toda edino, kar je v tej zgodbi bizarno in nerazumljivo, je prav bizarno in nerazumljivo slovensko nerazumevanje kapitalizma. Za začetek, fantastični uspehi Petra Prevca kot slovenskega svetovnega prvaka in Sare Takanaši kot svetovne prvakinje na slovenskih smučeh so marketinški potencial samo za Slovence, s čustveno noto v moški in ekonomsko v ženski konkurenci. V resničnem svetu, v okrutnih tundrah svobodnega trga, tam, kjer ni čustev in nacionalnega ponosa, ferrari med skakalnimi smučmi nima prav nobenega ekonomskega potenciala: to, da je Slovenec na slovenskih smučeh najboljši na svetu, nekaj pomeni samo Slovencem, meni in morda še dvema, trem.
S smučarskimi poleti se, jebiga, resno ukvarjajo le v peščici držav, pa še tam to ni pretirano množičen šport. V Planici ne boste videli na tisoče smučarskih rekreativcev, ki bi v dolgih vrstah pred žičnico pod velikanko bratov Gorišek čakali, da se spustijo po 200 metrov dolgem zaletišču in poletijo nad prepadom proti Kranjski Gori. Skakalne smuči, skratka, ne štejejo med pet najbolj množičnih izdelkov na trgu športne opreme. To, da imate najslavnejšo svetovno smučarsko letalsko znamko – žal, bratje Slovenci, a nekdo vam je to moral povedati – kapitalistični računici ruskih gospodarjev pomeni manj, kot če bi imeli v Srbiji tovarno najboljših vaterpolskih kap na svetu. To, da je tovarna smuči slovenska, svetovni prvak pa Slovenec, je za njih zgolj lepo naključje brez vrednosti, nič drugega. To, da so Slovenci vso stvar vzeli osebno, pa bizarno in nerazumljivo.
V paradoksalnem in poučnem zgodovinskem obratu so ponosni Slovenci brez Elanovih skakalnih smuči in Elana kot nacionalnega simbola ostali šele, ko so dobili nacionalno državo. Slavna slovenska blagovna znamka se je porodila v komunistični revoluciji, z izdelovanjem smuči za slovenske partizane, tovarno so po drugi svetovni vojno postavili komunisti, komunisti so razvili znamko in jo 15 let pred slovenskim kapitalizmom uporabljali kot klasično korporacijsko zaščitno ime: z »elankami« na najvišji stopnički zmagovalnega odra je slavni Ingemar Stenmark poziral šestinosemdesetkrat, dokler si ni tudi zadnji smučar od Finske do Kanade zapomnil logotipa in imena uglednega slovenskega proizvajalca smuči.
To je bila resna stvar, kajti komunistične blagovne znamke, tudi kadar so bile znane, so bili predmet omalovažujočega prezira in posmeha. Narediti izdelek, ki bo svetovno znan po kakovosti, prihaja pa iz komunističnega dela sveta, je bil fantastičen podvig, ki je Slovenijo naredil za »zahod vzhoda« pred Laibachom in veliko prej, preden se je Slovenija ločila od vzhoda in pridružila zahodu. In postala »vzhod zahoda«.
V paradoksalnem in poučnem zgodovinskem obratu je Elan kot slovenski nacionalni simbol in klasična kapitalistična blagovna znamka funkcioniral samo, dokler ni bilo slovenske kapitalistične države, in propadel šele, ko so Slovenci dobili nacionalno državo in klasični kapitalizem. Za katerega je blagovna znamka kot nacionalni simbol zgolj predmet omalovažujočega prezira in posmeha. Ko se je tako pred nekaj leti slovenska država, v klasični socialistični maniri, lotila reševanja Elana kot nacionalnega ponosa z 10 milijoni evrov, jo je EU strogo opozorila, da to ni komunizem. To, da država rešuje slovenski nacionalni simbol, je bilo mogoče samo v komunizmu.
Tako ste, bratje, 25 let potem, kar ste polni vedrega optimizma veselo zakorakali v kapitalizem, končno dojeli njegovo plenilsko nrav. Tisto, kar so vam predstavili kot večstrankarsko demokracijo, je bila, skratka, izbira med tribarvnim kosom blaga in parom najboljših smuči na svetu: med nacionalno državo in nacionalnim ponosom.
