Domen je navijal za fantka. »Učil ga bom igrati nogomet in mu pomagal osvajati punce; konec koncev sem v tem očitno kar dober,« je nekoč smeje dejal.
Naj ima njegov nasmeh, tisti, v katerega sem se kot 17-letno dekle zaljubila, in njegove zelene oči pa moje skodrane lase. Trmo in vztrajnost naj pobere po meni, prav mu bosta prišli; želim mu, da bi bil manj čustven kot jaz, pa za odtenek bolj kot Domen; naj bo tako svobodomiseln, kot sva midva. Upam, da se izogne moji pretirani sladkosnedosti.
Ne bova ena tistih staršev, ki otroka zvlečejo na vse mogoče tečaje in obšolske dejavnosti; naj bo nogometaš, če hoče, naj pleše balet ali pa igra flavto, hodi k šahovskemu krožku, na plavanje ali pa vse to skupaj… Ali pa morda nič od tega. Naučiti ga morava, kako ravnati z denarjem – poleti lahko dela… Za maturo ga bova priganjala, naj se uči kot nor, pri odločitvi za študij pa bova tam le, če naju bo potreboval… Ne bom mu pisala opravičil za šolo, ko se mu ne bo uspelo naučiti matematike. Ne bom tečnarila, naj mi pove kaj več o svoji punci, če ne bo hotel, kul mama bom.…«
»Gospa,« jo je predramil iz sanjarjenja klic sestre, »na vrsti ste.« Pobrala je torbico in vstala. Sestra ji je namenila prijazen nasmeh: »Pa poglejmo, kako je z vašim otročkom.« Slišala je že te besede. »V redu,« si je dejala, »srčno upam, da bo tokrat vse v redu.«
