Je v hladilniku, ki je nastavljen na štiri stopinje Celzija, temperatura res štiri stopinje Celzija? Je sesalnik, ki v pol ure posesa sobo, res posesal sobo? Ste pri policistu res napihali 0,25 promila in zakaj je prijatelj, ki je spil dve steklenici piva več, napihal manj? Je trojanski krof, ki je najboljši v Sloveniji, res najboljši? In zakaj je krompirček v McDonald'su tako dober, da ga ne morete nehati jesti?
»McDonald's je dolgo ugotavljal, kakšen mora biti krompirček. Kako dolg mora biti, kakšna mora biti njegova togost, krhkost. Kakšen mora biti delež soli, vode in, navsezadnje, koliko mora biti v njem krompirja,« pripoveduje Gregor Geršak, izredni profesor na ljubljanski fakulteti za elektrotehniko. »Ugotovili pa so, da morajo poleg fizikalnih lastnosti meriti tudi čustva, ki jih krompirček sproža pri ljudeh. Poleg fizikalnih meritev so zato meritve opravili še na ljudeh.« S posebno kamero in elektrodami so merili odzive mišic okoli oči in na čelu. Rezultat? »Najboljši krompirček je tisti, ki najlepše hrusta, ko ga pregriznete,« se nasmeje profesor. Trik je v zvoku.
Izmerjeni možgani
»Proizvajalci v industriji vedno bolj ugotavljajo, da je mogoče človekov odziv, našo čustveno in biološko komponento, opisati z meritvami, kot to velja za merjenje predmetov, fizikalnih pojavov, temperature, vlažnosti,« pravi Geršak, eden od soorganizatorjev dvodnevnega dogodka Pet minut za merjenje, ki so ga pripravili v okviru katedre za merjenje in robotiko na elektrotehniški fakulteti.
Različne eksperimente, od merjenja temperature v hladilniku in »tehtanja« krofa do termovizijske kamere in merjenja sil na telesu smučarskega skakalca, so si včeraj ogledovale osnovnošolske in srednješolske skupine iz vse Slovenije. Fakulteta želi z različnimi predstavitvami pokazati, da je razumevanje elektrike temeljno za večino razlag delovanja človeka, sveta, v katerem živimo, in naprav, s katerimi svet merimo. »Ko komu omenite elektriko, si predstavlja daljnovode in stikala za luč,« pravi Geršak. »V resnici pa je to le majhen del naše dejavnosti. Večina raziskovanja se dogaja na povsem drugih področjih.«
»Videti je, kot da se tu igramo, ampak za vsakim eksperimentom stoji resno raziskovanje,« je dejal študent petega letnika fakultete Blaž Počervina. Stali smo pred pultom, za katerim je sedel eden od srednješolcev. Na glavo so mu pritrdili merilnik EEG, ki meri možgansko električno aktivnost. Merilnik je bil povezan z napravo, iz katere je pihal zrak, na curku zraka pa je plavala plastična kroglica. S pomočjo misli, torej s povečano možgansko aktivnostjo, je fantu uspelo moč zračnega toka povečevati in zmanjševati ter na tak način voditi kroglico skozi nekaj različno visokih obročkov. Dogajanje je bilo videti znanstvenofantastično. »Princip je pravzaprav preprost,« je dejal Počervina. »Vsaka možganska celica oddaja električni signal in ko znamo signale izmeriti, lahko izdelamo vmesnik za vodenje kroglice.« Za kaj, razen za igranje s kroglico, bi bilo to lahko uporabno? »Za vožnjo avtomobila,« je izstrelil sogovornik. »Vsi vemo, da so sekunde, ki potečejo med tem, ko opazimo oviro, in tem, ko pritisnemo na zavoro, lahko usodne. Če bi avtomobil lahko zaznal našo možgansko reakcijo, bi lahko v trenutku sam zaviral.« In nam morda rešil življenje.
Izmerjena država
Meritve v okviru visokotehnološke industrije, zdravstvenih sistemov ali državnega aparata, ki skrbi za varnost in delovanje družbe, morajo biti nezmotljive. »Država za različne meritve nameni tri do štiri odstotke BDP,« pravi Geršak. To je dvakrat toliko kot za vojsko. »Le z natančnimi merili in meritvami lahko naš sistem deluje.« Vsaka bencinska črpalka mora biti natančno umerjena, da lahko država res pravilno pobere davke od goriva. Električni števci, alkotesti, merilniki krvnega tlaka, merilniki razdalj, vse mora delovati kar se da natančno. Na Univerzi v Mariboru hranijo vzorec dolžinskega metra, ki je merilo za vse druge dolžinske meritve v državi. Znanstveniki v Sloveniji hranijo tudi termometer, ki velja za najnatančnejše merilo temperature. Po njem se umerjajo drugi termometri v regiji, denimo termometri v Makedoniji. »Agencija za okolje (Arso) ima nekaj najnatančnejših merilnih naprav pri nas,« je zunaj, na dvorišču pred fakulteto, dejal študent Sašo Vozlič. Grel se je na soncu – na okoli dvaindvajsetih stopinjah Celzija – pred kombijem Arsa, v katerem je brnelo in utripalo vsaj deset škatel. »Merijo temperaturo, vlago, veter, monoksid, žveplo, ozon, merili bodo tudi prašne delce,« je našteval Vozlič. Vremenske in okoljske meritve so vse natančnejše in vse usodnejše. Arso meri vse, kar je mogoče izmeriti – ne le zato, da bi vedeli, kakšno bo vreme jutri, ampak tudi, da bi vedeli, kakšno je bilo vreme nekoč. Le tako lahko napovedujejo dolgoročni trend, ki se iz znanosti prenaša v politiko: globalno segrevanje, ki bo po napovedih najmočnejši dejavnik pri bivanju človeštva v prihodnosti. »Je segrevanje res trend?« se sprašuje profesor Geršak. »Da bi to vedeli, je poleg aktualnih meritev treba pogledati tudi, kakšne so bile meritve pred tristo leti. In ugotoviti, kako natančne so bile te meritve. S kakšnimi instrumenti in s kolikšno mersko napako so merili temperaturo v času Leonarda da Vincija?« Kdor razume pretekle meritve, vidi v prihodnost.
