Ko se peljete po primorski avtocesti in v daljavi za minuto ali dve vidite Marjetico – tako so poimenovali vetrnico pri Dolenji vasi –, se večini zdi zelo fajn. Od daleč je vse krasno, mar ne?
Pa poglejmo bliže – takole dve v bližini stanujoči družini opisujeta svoje počutje v zvezi z Marjetico:
»Namenoma smo pred 20 leti zidali na koncu vasi, da uživamo v čim večjem miru, čim dlje od hrupa, centra vasi. Zdaj pa, odkar se ta 'čudovita' vetrnica vrti, lahko na vse to kar pozabimo. Najhuje je, ko prične pihati burja. Lepo vabljeni, da jo pridete takrat poslušat, kajti lahko se kosa z Letališčem Jožeta Pučnika, ker je slišati, kot bi vzletala letala. Vsakič, ampak res vsakič, ko gre krak mimo stebra, je slišati zoprni vuf, pa spet vuf... in tako naprej, uro za uro, dan na dan, noč za nočjo. Morda podnevi še ni tako hudo, saj se nekako pomeša z drugimi zvoki in lastnimi opravili in poskušaš preslišati, kajti poskusili smo se tudi navaditi, pa nam ne uspe; ponoči pa so ti zvoki še kako moreči. Ali si predstavljate, kako je poleti spati pri zaprtih polknih in zaprtih oknih, pa jo še vedno slišiš, kot bi te vsakič krak po glavi udaril in bi ti istočasno šumelo v ušesih? Utrujen si, pa ne moreš zaspati, in če ti že uspe, se kaj kmalu omotičen zbudiš in misliš, da ti na fronti letala letijo nad glavo. Kje je tukaj tista tišina, ki so nam jo obljubljali? Kje je obljubljeni mir, v katerem bi poslušali šelestenje listja in ptičje žvrgolenje? Oropani smo nočnega miru, v katerem si človek napolni baterije, da lahko naslednji dan normalno, zbrano ter odgovorno in spočito dela.«
Dr. Ferdinand Deželak piše:
»Večina običajnih virov hrupa (industrija, promet) se meri in podaja zgolj v dBA. V primeru prisotnosti nizkih frekvenc (NF) in infrazvoka (IZV) pa nam da ta kazalnik nepopolno, celo povsem napačno sliko, saj ga uho zelo težko zaznava, temu ustrezno pa tudi ta kazalnik nastopa z izredno nizko vrednostjo. Zato je merjenje in podajanje hrupa vetrnic zgolj v dBA močno zavajajoče in izrazito v škodo izpostavljenih prebivalcev, saj skoraj izniči njihove najbolj moteče vplive, kot so prisotnost NF in IZV ter amplitudne modulacije. Vendar se ga nekateri lobisti velikih vetrnih elektrarn radi poslužujejo, saj daje močno podcenjene in seveda za njih navidezno zelo ugodne rezultate. V bistvu gre za poceni trik, kako prikazati hrup vetrnih elektrarn kot neproblematičen. Na podobne trike so se pred desetletji na primer sklicevali proizvajalci in predelovalci azbestnih vlaknin, ko so ugotavljali, da so njihove koncentracije v sprejemljivih mejah za takrat uzakonjen vpliv na azbestozo, ničesar pa niso hoteli slišati o njihovih kancerogenih učinkih.«
Tudi če spregledamo v nebo vpijoče dejstvo, da se Krasa (in Slovenije) ne da primerjati s prostranstvi držav, ki nam jih dajejo za zgled, ne moremo mimo dejstva, da imajo samo v Nemčiji prek 700 organizacij, ki se borijo proti vetrnicam. Na desettisoče ljudi po vsem svetu se pritožuje zaradi negativnih vplivov na ljudi in okolje. Na take in drugačne načine se borijo proti vetrnicam v bližini domov ali v neokrnjeni naravi.
Senožečani smo za napredek. Smo za energijo iz obnovljivih virov – po meri Krasa in Slovenije. Nismo pa nezrelo zeleni. Ne bomo čakali, da nam nepopravljivo uničijo zdravje in okolje. Ne bomo čakali in potem bentili, ko bo prepozno.
Zdaj je pravi čas za nas.
P. S.:
V osnutku akcijskega načrta za OVE do leta 2020 je v Sloveniji načrtovanih približno 200 vetrnic. Danes na našem dvorišču – jutri morda na vašem? Se boste takrat vprašali, kakšne barve je zelena?
Nataša Novak Loredan, Laže