Vsak slovenski davkoplačevalec je bil zaradi slabega upravljanja državnega premoženja med letoma 2007 in 2013 po oceni gospodarske zbornice oškodovan za 6600 evrov. Visok delež državnega lastništva nas je menda skupaj stal kar 13 milijard evrov; torej slabi dve milijardi več, kot znaša vrednost premoženja, ki ga upravlja Slovenski državni holding (SDH), ki ga te dni pretresa nova afera. Zamajala je sicer položaj njegovega prvega moža Marka Jazbeca, a ga (za zdaj še) ni odnesla. Kot je slišati po kuloarjih, naj bi mu bilo iz samega vrha politike glede NLB namignjeno nekako takole: ali bo mir ali pa se bo treba posloviti.

Posledice vmešavanja politike (in slabega kadrovanja) v upravljanje državnih družb so oštevilčili tudi na ljubljanski ekonomski fakulteti. Prišli so do škode, ki presega sto milijonov evrov na leto. Nadzorni sveti so prepredeni s politiko, v povprečju je menda tako skadrovan vsak četrti oziroma celo tretji nadzornik. Podjetja, ki nimajo ustrezne sestave nadzornih svetov, dobijo temu primerne uprave. Takšna podjetja seveda tudi poslujejo slabše.

O slabem korporativnem upravljanju in nadzoru je bilo v letih po osamosvojitvi, ko smo se odločili za denacionalizacijo, privatizacijo in prestrukturiranje gospodarstva, zapisanega že preveč. Spremenilo pa se ni, ne glede na poskuse popravkov s pomočjo kadrovsko-akreditacijskega sveta, ki ga je že pokril prah zgodovine, ali pa nekdanje agencije za upravljanje kapitalskih naložb države, tako rekoč nič.

Tudi SDH in njegova strategija upravljanja premoženja nista prinesla nove prakse. Zato se je mogoče strinjati s tistimi, ki ocenjujejo, da nam preostane le še prodaja večine podjetij. Ta bi nedvomno prinesla očiščenje vsega usmrajenega v kloaki parcialnih interesov, a po eni strani tudi streznitev. Tudi takšno, ki smo je bili deležni te dni po prihodu tujega lastnika v begunjski Elan. Razumljivo: v prvi vrsti mu je pomemben dobiček, zato tudi odločitve o čiščenju (ne dovolj) donosnih delov proizvodnje.

Gospodarstvo od novih lastnikov NKBM, ki so jo včeraj prevzeli Američani, pričakuje novo bančno prakso. Davkoplačevalci s(m)o s prodajo dobili nazaj sicer le okoli petino zneska, ki je šel za njeno zadnjo sanacijo, okoli korita NLB pa za zdaj še ni videti bistvenih sprememb. Ne glede na to, kako se bo tokratna nadzorniška farsa končala, in ne glede na to, koga bodo v prihodnjih štirih mesecih ustoličili na vrh njene uprave. Razlog za takšno napoved tiči v preprostem dejstvu – veljavna strategija upravljanja državnega premoženja je namreč nastala (tudi) kot plod pritiskov različnih interesov. To dokazuje med drugim tudi odločitev, da bo država v NLB (vanjo smo davkoplačevalci po prvi izdatni poosamosvojitveni sanaciji nato od leta 2007 zmetali še 2,2 milijarde evrov), obdržala 25 odstotkov plus eno delnico. Tako bi ohranila upravljalski nadzor, noben drug kupec pa ne bi smel imeti večjega deleža od državnega.

V bistvu je v tem trenutku težko verjeti, da bo strategija upravljanja spremenjena tako, da bi omogočila prodajo NLB v celoti. Ne glede na dejstvo, da panoge, kjer bi bilo treba omejiti vstop kapitala, po našem mnenju – ni. In ne glede na to, da ponovitve na začetku omenjenih oškodovanj ne bi smeli več dovoliti.