Najpomembnejši je posluh, nato pa moraš lik, ki ga posnemaš, tudi zaobjeti v celoti. Moraš ga začutiti, ampak ne samo njegovega glasu. Glas je samo del imitacije. Likov največkrat ne vadim in jih ne študiram, ampak pridejo nekako sami od sebe. Moram jih slišati v sebi.
Čeprav ste najbolj znani kot France Bučar in Zoran Janković, je večina vaših likov iz športnega sveta. Sagadin, Katanec, Ališič, Milovanovič, Kunc…Šport mi je od nekdaj blizu, tako da me je do teh likov pripeljala ljubezen do športa. Odkar pomnim, sem gledal tekme z očetom in stricem, delal pa sem tudi kot honorarni novinar v športni redakciji na Radiu Slovenija in tako spoznaval ljudi, ki se motajo okrog športa. Športnike, trenerje in seveda komentatorje. Tudi na Radiu Ga-Ga sem začel kot športni novinar francoskega Le Monda, ki je imel filozofsko rubriko v Radiu Ga-Ga.
Kako ste sploh stopili v svet Saša Hribarja in imitiranja?Bil sem reden poslušalec in ljubitelj Radia Ga-Ga, zato sem prosil kolega, ki je delal na radiu, ali bi lahko nekoč prišel tja, da bi videl, kako poteka snemanje oddaje, nato pa sem jih še nekajkrat obiskal. Po kakšnem letu mi je Sašo rekel: »Ali znaš kaj?« Odgovoril sem mu, da znam francosko, tako sem začel kot izmišljeni lik novinarja Le Monda. Potem so se začeli razvijati razni liki povsem spontano. Najprej France Bučar, nato pa športniki.
Ste kot vzorčni primer improvizirane imitacije spremljali tudi Butnskalo?Poznal sem nekaj epizod, nato pa mi je Sašo Hribar zrecitiral celo na pamet, skoraj istočasno pa sta tudi File in Dergi izdala trojno CD-ploščo, ki sem jo nenehno poslušal, tako da jo tudi obvladam. Radio Ga-Ga je tako in tako neke vrste derivat Butnskale.
S katerim likom izmed petdesetih, ki jih oponašate, ste najlažje vzpostavili stik in s katerim ste se najbolj mučili?Toneta Vogrinca sem poskušal ujeti, pa mi nikakor ni uspelo. Pa tudi z Andrejem Staretom se mučim in mi ne uspe najbolje. Ima poseben glas. Lahko nekoga poslušam milijon minut, pa mi ne uspe, nekoga pa slišim izgovoriti en stavek, in ga imam. Težko bi to časovno opredelil. Tudi s Petrom Prevcem se mučim. Zadnjič smo ga sicer računalniško obdelali v Bučkah, ampak nisva še povsem kompatibilna. Bolj ga vadim, težje mi gre. Morda ga bom v sebi zaslišal prihodnjo sezono.
Z veliko ljudmi, ki jih posnemate, se srečujete tudi v vsakdanjem življenju. Kdo so tisti, ki so nezadovoljni z oponašanjem? Srečko Katanec tega menda ne prenaša najbolje.Za Srečka Katanca sem slišal, da je imel menda njegov sin probleme v šoli, ker oče ne zna dobro izgovarjati besed, ampak to ni preverjeno. Na dnevih slovenske košarke pred leti sem bil eden izmed uradnih napovedovalcev in sem v množici vseh teh imitacij oponašal tudi njega, ko je takrat igral košarko. Ko je nekoč prišel mimo, mi je v svojem značilnem govoru rekel: »Bejž mi od tukaj, ne me zajebavat.« Pač mu ni všeč. Tudi Ivo Milovanovič mi vedno, ko me vidi, reče: »Lahko ti povem, da je original vedno boljši od kopije.« In se sarkastično nasmeji. So pa drugi, ki jih to zabava. Miran Ališič se je nepopisno zabaval, ko sem v oddaji Hri-Bar, v kateri je bil gost, deklamiral Krst pri Savici v njegovem značilnem tonu. Malo je takšnih, ki jih to moti.
Poznamo vas kot radijski glas in tudi iz raznih skečev v različnih TV-oddajah, kjer ste največkrat nastopali skupaj z Juretom Godlerjem in Tilnom Artačem. Jure ima svojo oddajo, Tilen nastopa v resničnostnem šovu. Bomo tudi vas kje videli?Sam sem začel nastopati v tujini, v Londonu in New Yorku, kamor sem prišel po naključju. Sredi Time Squara sta dva delila letake za Carolines Comedy club na Brodwayu in smo se začeli skupaj šaliti. Vabila sta na odprt večer z oponašanjem raznih oseb in sem jima pariral z Arnoldom Schwarzeneggerjem in liki iz Simpsonovih. Po desetih minutah izmenjevanja šal sta me peljala v klub Carolines in imel sem krajšo predstavo, predvsem iz likov iz risank, kot so Simpsonovi in Zajček Dolgoušček (Buggs Bunny), ter ameriških športnih reporterjev, predvsem Johna Maddna. Človek, ki je vodil tamkajšnji program, mi je po nastopu dal vizitko in rekel, da če pripravim program, lahko nastopim ob dnevih odprtega odra oziroma mikrofona.
Potem ste jim poslali program in so vas povabili?Scenarij sem napisal sam, nato sem jim ga poslal in smo ga skupaj predelali za deset do dvajset minut nastopa. V New Yorku sem nastopil štirikrat, v Londonu pa enkrat, kjer sem zabaval avstralske ljubitelje ragbija med svetovnim prvenstvom v enem izmed pubov, ki so bili uradni za avstralsko reprezentanco in navijače. Ampak plačajo samo karto in bivanje, nastop pa mora biti v sklopu odprtega mikrofona, ker bi sicer potreboval delovni vizum. Za vse nastope se dogovorim s svojim agentom oziroma človekom, ki ureja te nastope.
In kakšni so ti nastopi? Gre za vinjene ljubitelje komedije?V klubu Carolines je bolj kot v restavraciji, kamor pridejo ljudje nekaj pojest, zraven pa še poslušajo program. Nekateri se smejejo, nekateri ne, ampak z odra me še niso vrgli. Tukaj ne gre za klasičen stand up nastop. Moj program je sestavljen iz imitacij likov iz risank, s katerimi predstavljam našo državo kot čudno državico, ki je nihče ne pozna in sploh ne ve, kje je, zraven pa je vmešanih še nekaj aktualnih dogodkov. Ker se slovenskega naglasa težko znebim, a se kasneje z liki, ki jih oponašam, zelo zlijem skupaj, vsi mislijo, da sem kakšen Kanadčan, ki se norčuje iz Američanov. Zabavajo se. Izžvižgali me še niso. Če te izžvižgajo, moraš z odra.
Je razlika med oponašanjem likov po scenariju, kot je bilo to v primeru skečev na televiziji, med vašimi nastopi v tujini in pri sinhronizaciji risank in animiranih filmov, ter imitiranjem ljudi v Radiu Ga-Ga, kjer se za iztočnice dogovorite tik pred oddajo in gre za popolno improvizacijo?Seveda je razlika, zato se tudi najbolje počutim, če vem, da ni nobenega scenarija in da lahko tako rekoč padem v lik. Je pa tudi res, da so vsi ti scenariji dokaj raztegljivi in mi praktično nikoli ni treba brati teksta do pikice natančno, kot piše v scenariju. Nekaj manevrskega prostora se vedno najde. Edino pri sinhronizaciji risank moraš biti pazljiv na vsako izgovorjeno besedo, ki jo je treba tudi loviti z odpiranjem ust animiranega lika.
Ali s Sašem Hribarjem še vedno tudi nastopate v potujočem šovu Radio Ga-Ga po slovenskih krajih in vaseh?Sašo, Tilen Artač in moja malenkost smo še vedno v pogonu, vendar je teh nastopov vse manj, morda nekajkrat na leto. Ampak kadar so, so dobro sprejeti med ljudmi. Instant komedija in stand upi imajo pač primat. Zdaj oni gostujejo po vsej Sloveniji, kot smo nekoč mi.
Hrvaški komik Davor Jurkotić se je pred časom ponorčeval iz slovenskega predsednika vlade in se mu predstavil kot mandatar Orešković. Ste tudi vi že kdaj koga tako naplahtali?Ne, tega ne počnem. To nekako ni stil gagajevcev. Včasih je bilo tega več, ko sem se komu oglasil na telefon. Se pa spomnim, da sem nekoč na neki zabavi klical enega izmed ljubljanskih taksijev. Ker so bili vsi zasedeni, sem se predstavil kot Janković. »Takoj mi pošljite enega pred Bavarcem, smer Center,« sem povedal dispečerki in potem smo štopali, koliko časa bo potreboval. Čez minuto in pol je bil spodaj BMW serije 5 z usnjenimi sedeži. Ko smo prišli dol, nas je taksist od veselja skoraj zastonj vozil po vsej Ljubljani, ne glede na to, da smo ga nategnili.
