Bo Ljubljana, zelena prestolnica Evrope 2016, bolj poskrbela za okolje in kakovost bivanja? Mesto se namreč zavezuje k ambicioznim ciljem. Prav zato sta ZRC SAZU in Poligon minuli teden staknila glave in organizirala posvet o prispevku kreativnih industrij in kulturnih iniciativ, o premoščanju slabega pretoka idej med teorijo in prakso, ko kakovostni načrti na papirju ne dobijo ustrezne podpore javnih politik.
Prilagajanje razmeram v prostoru
Začasna raba prostorov lahko veliko prispeva h kreativni urbani regeneraciji, meni Matjaž Uršič iz Centra za prostorsko sociologijo Fakultete za družbene vede UL. Prostori so na tak način vzdrževani, preprečuje se degradacija širše soseske, lokacije dobijo nove funkcije. Začasna raba je tudi velika priložnost za učenje, saj predstavlja taktično delovanje pri načrtovanju prostora, ki se od strateškega, ki je praksa tistih, ki imajo moč, da oblikujejo prostor po svojih načelih in željah, razlikuje v tem, da se prilagaja trenutnim razmeram v prostoru. Tipičen primer je denimo Rog, ki je eden od krajev, ki mestu dajejo utrip, njegove vsebine pa so vse trajnostno naravnane. Ali bo tak tudi po tistem, ko bodo vanj z investicijo posegle mestne oblasti, bomo še videli.
Urbano vrtnarjenje je soroden projekt, o katerem je spregovorila Kornelia Ehrlich s tehniške univerze v Dresdnu. Ni tako nov pojav, saj ga v New Yorku poznajo že od 70. let, v različnih oblikah pa zadnja desetletja vznika po vsem svetu: včasih gre za gverilsko vrtnarjenje, drugič za mestne kmetije. Tu še zdaleč ne gre zgolj za ekološko pridelavo hrane, pač pa tudi za druženje in učenje, kar pomeni na eni strani zdravo preživljanje prostega časa, po drugi pa integracijo in gradnjo skupnosti v rastočih in vse bolj multikulturnih mestih. Za uspeh pa urbani vrtovi vedno potrebujejo kooperativne mestne oblasti.
Spremembe na bolje so mogoče
Ljubljana je kljub urejenemu središču mesta še vedno polna »ran« – predvsem številnih večnih gradbišč, ki kazijo videz in s svojo ograjenostjo zapirajo pretočnost mesta. Z njimi se bodo morale oblasti odločno spopasti, če naj Ljubljana dolgoročno ohranja svoj zeleni status. Skupnostne prakse so po mnenju Marka Peterlina z Inštituta za politike prostora neke vrste odgovor na premalo učinkovito javno upravljanje prostora, hkrati pa poskusi uvajanja alternativnih produkcijskih, upravljalskih in ekonomskih modelov, naj gre denimo za sodelo, somobilnost (deljenje avtomobilov) ali stanovanjske skupnosti. Izjemnega pomena so tudi zato, ker v družbi utrjujejo občutek, da so spremembe na bolje možne, pri čemer pa te prakse ne smejo postati nadomestilo, pač pa sestavni del javnih politik.
Eden znanih tovrstnih primerov je soseska Tobačna, kjer že nekaj let delajo mladi, med drugim tudi v centru Poligon, ki je že dobri dve leti osrednja točka razvoja sodelavne kulture v Sloveniji. Je odgovor na probleme, značilne za prisilno »samostojno podjetništvo«: profesionalna izolacija, pomanjkanje podjetniških veščin, nizka socialno varnost. Hkrati je sodelo odgovor na slabe javne politike na področju mladih, zaposlovanja in trga dela. Z ustrezno podporo javnih politik bi bili lahko sodelavni prostori v prihodnosti enako nepogrešljiv del mestne infrastrukture, kot so danes knjižnice in trgi s fontanami, razmišlja soustanoviteljica Poligona Eva Matjaž.
