Sicer pa je Planet samskih (v kino Kolosej pride ta četrtek) tudi zamišljen in narejen tako, da cilja na množično občinstvo. Film ima cel kup scenaristov (med njimi je tudi Okorn), ki so našli tri potencialne vire množičnega občinstva: med gledalci TV-šovov springerjevskega tipa, med tistimi, ki prakticirajo »on line dating« ali spletne zmenke, in med najstniki, zasvojenimi s pametnimi telefoni. Tako je Planet samskih neke vrste multimedijski film. Tu imamo nekaj televizije, poosebljene v ciničnem in samovšečnem voditelju nekega šova z lutkami, Tomeku (Maciej Stuhr), pa tudi v njegovem producentu in še posebno natančno v sami direktorici komercialne TV, strogi in fini dami, za katero je stopnja gledanosti tega šova pomembnejša od vseh protestov zoper njegovo nesramno in »moško šovinistično« vsebino. Potem spletni zmenki: ti so lahko raznovrstni, toda v primeru Anje (Agnieszka Wiedlocha), čedne učiteljice glasbe v tridesetih letih, ne gre za kakšno lahkoživost, temveč za iskanje resne zveze. In še najstniška telefonomanija: ta je zastopana v hčeri šolskega ravnatelja, ki takole za šalo na telefonih svojih staršev ustvari lažna profila, ki iščeta pornografske spletne zmenke, in skoraj povzroči ločitev staršev. Vse te tri »ravni« se seveda prepletejo in zapletejo, toda z enako dobrim posluhom za resne posledice in komične učinke.
Osrednji pa je preplet ali zaplet med Tomekom in Anjo oziroma med TV-šovom in tako imenovan realnim življenjem. Po začetnem konfliktu med njima in Tomekovi zlorabi Anjinega spodletelega srečanje s spletnim znancem za TV-šov se zadeva nadaljuje s pogodbo: Tomek bo Anjini šoli podaril nov klavir, če mu bo Anja z opisi svojih spletnih srečanj dajala snov za njegov šov, v katerem bo predstavljena z lutko. In brž ko Anja pristane na to pogodbo, se tudi spremeni »narava« njenih spletnih zmenkov: zdaj ji ne more več iti toliko za iskanje »resne zveze«, kot za zbiranje »resničnih zgodb«, dovolj zanimivih za TV-šov. A naj so še tako zanimive, se jih gledalci, tako televizijski kot filmski, prej ali slej naveličajo, če že niso popolni tepci, ker so bistvu vselej iste. Od tod nujnost, tako za TV-voditelja kot za režiserja filma, da se domislita kakšnega preobrata, če dasta kaj nase. V tem pogledu je med njima res neka podobnost. Tako je točka, na kateri film zastavi preobrat (Anja najde zvezo, ki je noče prodati televiziji), obenem tista, ki deluje kot Tomekova preobrazba iz televizijskega vampirja v moralnega spokorjenca in zaljubljenca. Takšen je pač »zakon« romantične komedije (do para pride prek spora), ki se v Planetu samskih dobro posreči, vključno z glasbeno-pevsko točko kot vrhunskim trenutkom vsesplošne sprave. Film poteka v hitrem tempu, ki pa vselej ne more zapolniti občasnega mrtvega teka, ki je posledica kopičenja zapletov; Planet samskih je tako velik (in dolg čez dve uri), da bi lahko pogrešal kakšnih 20 minut.
