Kaj je to THD? Nova droga? Da in ne. Ne, ker je to kratica za kooperativo neprofitnih založnikov teorije v humanistiki in družboslovju. In da, vsaj v metaforičnem ali tem pomenu, da je danes potrebna trša droga od THC. Pa ne zato, pravi Mladen Dolar, da bi nas odvračala od krute realnosti in nam lajšala bolečnine in tegobe, »temveč zato, da bi nam dala videti tisto zadrogiranost, ki je potrebna, da sprejmemo to realnost kot domnevno edino dano in brez alternative«.
Kooperativa, ki vključuje pet založb – Studio humanitatis, Krtino, Društvo za teoretsko psihoanalizo, *cf. in Sophio – je bila ustanovljena ob koncu lanskega leta, kmalu po slovenskem knjižnem sejmu, in to s trojnim namenom (kot je zapisano tudi v priložnostni brošuri): da se s solidarnostnim sodelovanjem upira pritiskom države, ki poskuša potisniti neprofitne in zunajtržne založnike v konkurenčno tekmovanje; da si prizadeva za izboljšanje razmer v knjižni produkciji, še zlasti za delež subvencije v ceni knjige; in ne nazadnje, da si s kritično uporabo teorije v humanistiki in družboslovju prizadeva za transformacijo kapitalistične družbe v pravičnejšo družbo. Eden izmed načinov vseh teh prizadevanj so javne razprave o razmerah v neprofitnem založništvu, kakršna je v sredo v Trubarjevi hiši literature in v okviru Dnevov knjige potekala pod naslovom O vlogi humanistične literature v družbi.
Ideološka droga
V razpravi so sodelovali Mladen Dolar, Zdravko Kobe, Primož Krašovec, Rastko Močnik in Jože Vogrinc in prav vsi so – navsezadnje že kot predstavniki neprofitnih založnikov – morali najprej pokazati na to ideološko »zadrogiranost« s tržno ekonomijo, ki se predstavlja kot trdo jedro aktualne realnosti. Pri tem je situacija v slovenskem primeru še zlasti paradoksna: najprej zato, ker je na tako majhnem knjižnem trgu, kot je slovenski, težko govoriti o tržnih zakonitostih, in v širšem smislu zato, ker je nasprotje med državo in trgom le navidezno, saj država, kot trdi Mladen Dolar, čedalje bolj postaja talec trga.
Zdravko Kobe je lepo pokazal, zakaj teorija, zlasti kritična, ki jo tako vneto zagovarja Rastko Močnik, v današnji družbi ni in ne more biti dobrodošla: ker je režim vednosti zamenjal režim mnenja. Mnenje je prepričanje, za katerega nam ni treba navajati razlogov. In ko so vsi odgovori, vsa mnenja enakovredna, tedaj je, pravi Kobe, trg tisti, ki »po koncu velikih pripovedi zasede mesto skupne pripovedi in določi, katera ideja je prava«. Prava pa je seveda tista, ki se uveljavi v tržni menjavi. In prav zato, meni Kobe, kontinuirano zmanjševanje sredstev, namenjenih subvencioniranju izdajanja in prevajanja temeljnih družboslovnih in humanističnih razprav, ni samo posledica gospodarske krize. Še bolj je posledica tega, da sta »obskurantizem in neoliberalizem dve plati istega pojava«.
Družboslovje pri zasebnikih
Kar pa zadeva konkreten položaj neprofitnega založništva, ga je natančno orisal Primož Kraševec. Vse te majhne založbe, ki so nastale že v 80. letih in ki sestavljajo kooperativo THD, so se v postsocialistični transformaciji založništva znašle v posebni situaciji: družboslovna in humanistična teorija je izgubila mesto v javnih institucijah (odpovedale se ji niso le komercialne, ampak tudi univerzitetne založbe), tako da so ji ostali le zasebni založniški zavodi. Tem pa gre vse slabše na račun tega, da so postali »neoliberalni ideal«. Kaj misli Krašovec s tem »idealom«? To, da manipulacije s financiranjem takšne zavode prisilijo v medsebojno konkurenčno tekmovanje, tudi če niso na trgu in tudi če njihovih dejavnosti ni mogoče organizirati profitno. Skratka, zasebni založniški zavodi so postali del neoliberalne politične strategije, s katero je mogoče tudi neekonomske organizacije prisiliti, da se obnašajo konkurenčno in podjetno. Ali životarijo, pa naj izdajajo še tako dobre knjige. Če ne prav zato.
