Odkar se prijavljamo na revijo odraslih folklornih skupin, smo tudi do koreografij v zadnjih letih pristopili bolj avtorsko. Spevoples oziroma muzikal po ljudskih motivih Zeleni Jurij si je zamislil Klemen Dovč, koreografijo pa sta potem postavila skupaj s še eno našo članico Katjo Kavkler. Tokrat je priložnost dobila naša mlada plesalka Anja Cizel, ki študira etnomuzikologijo in je izrazila željo, da bi poskusila koreografsko postaviti istrske ljudske plese. Pritegnila je še harmonikarja Klemna Bojanoviča, ki je začel plesati v FS Krog v Mariboru in z njimi še sodeluje, odkar pa študira v Ljubljani, je tudi naš član. V njuni simbiozi je potem nastala Svetloba, kjer se gledališke prvine prepletajo s folklornimi; poudarek je na lučeh ter igri svetlobe in teme. Posebnost bo denimo moški ples ob kresu, ki ravno tako simbolizira svetlobo, dodali smo štajerske buče, ki jih tudi povezujemo z virom svetlobe, pa otroško igro krast svetlobo in še druge drobce iz ljudske zakladnice.
Če želimo ohranjati folklorno tradicijo in jo prenašati iz roda v rod, potem ni dobro preveč eksperimentirati. Plesni koraki morajo biti taki, kot so jih vedno plesali v neki pokrajini, te koreografije so tudi zapisane, za kar so poskrbeli že naši etnokoreologi Mirko Ramovš, Bruno Ravnikar in drugi. Avtorsko lahko posežeš le v plesne pozicije ali izpeljuješ variacije, plesi sami po sebi pa morajo ostati prepoznavni. Paziti je treba tudi na izbiro glasbe, ta ne sme biti recimo narodnozabavna, ampak ljudska. Koreografija lahko vključuje petje ali pa ne, odvisno od posameznega koreografa.
Kaj pravijo na vaše nove priredbe staroste slovenske folklore?Vsakič jih povabimo na naše predstave, tudi zato, da svoje korake popravljamo, ker se z leti pokvarijo, postanejo nenatančni. Menjavajo se generacije, različni umetniški vodje, koreografije so lahko stare tudi 20 let in več, sčasoma predstava izgubi prvotno sliko. Pravzaprav ves čas sodelujemo s strokovnjaki, tudi Javni sklad RS za kulturne dejavnosti pripravi dva seminarja za vodje folklornih skupin na leto. Ravno te dni je bil seminar v Planici, kjer so se osredotočili na plesne korake z Gorenjske. Ta znanja lahko kot posebnosti uporabljamo pri ustvarjanju svojih koreografij. Iz naše folklorne skupine smo na seminar poslali dve nadebudni mladi koreografinji, sama pa tokrat nisem šla, ker sem si poškodovala koleno.
Pri plesu?Na vajah sem si nategnila zunanjo kolensko vez, v predstavi namreč plešem v dveh koreografijah. Na koncertu bom plesala s kolenčnikom in malce stisnila zobe, ko bo treba v počep ali skakati.
Je veliko poškodb pri folklornem plesu?Folklora ima ogromno poskokov, denimo polka korak, in najbolj trpijo sklepi ter hrbtenica. Načeloma se dogajajo tudi poškodbe, lahko se ponavljajo tudi kakšne stare, ki se jih dobi pri drugem športu in se pri plesu izkažejo za problematične. Moja poškodba izvira iz časov, ko sem plesala kot mažoretka in sem nekoč z višine padla na kolena, zato moram ves čas paziti. Res pa kot umetniška vodja lahko malo več mirujem.
Ste kdaj pomislili, da bi povsem nehali plesati?Pride obdobje, ko potrebuješ spremembe, te se potem spontano zgodijo. V meni folklora živi že toliko časa, da sploh ne bi mogla več nehati. Po prvi nosečnosti sem se sicer poslovila od rožancev, nekaj dni celo mirovala, potem pa šla plesat k folkloristom v Mengeš, ker sem tam živela. Ampak to je bilo zame premalo, vaje so bile samo enkrat na teden. Tam sem zdržala kakšnega pol leta in se potem vrnila k rožancem, torej v ustaljene tirnice, kjer mi je bilo vse bolj domače in se bila vajena rožanskega utripa in ritma.
Poleg rožancev sta pri nas zelo močni še skupini AFS France Marolt in FS Emona. Kakšna je pravzaprav hierarhija med folklornimi skupinami v Sloveniji?Te tri skupine so najmočnejše v Ljubljani in tudi v Sloveniji, odlični so tudi AFS Študent v Mariboru, drugače pa ima vsako območje v Sloveniji eno bolj izstopajočo plesno skupino. V Sloveniji imamo okoli 500 folklornih skupin, veliko je vaških, načeloma pa nobena skupina pri nas ni profesionalna. Vsi smo ljubitelji, prek razpisov pridobimo malo denarja, drugače pa se moramo sami angažirati pri zbiranju sponzorjev in donatorjev, sploh ko je treba na oder spraviti večji projekt in se pokazati gledalcem. Ampak čeprav smo ljubitelji, sem prepričana, da delamo zelo dobro.
V Ljubljani imamo vse folklorne skupine problem z mladimi plesalci. V času študija pridejo študentje iz drugih krajev Slovenije, ki so že prej plesali pri kakšni skupini; nekateri ostanejo, nekateri pa nas po nekaj letih zapustijo, ko se vrnejo v svoj kraj. S tem ostajamo brez plesalcev. Želimo si tudi več fantov, ki bi jih zanimala folklora.
Za vašo skupino je značilen medgeneracijski vrvež, ki je domačen na prav poseben način. Kako gledate na svoje veterane in kako na podmladek?Imamo člansko skupino, kjer je povprečna starost 23 let, otroško skupino, ki je razdeljena na predšolske in šolske otroke, in veteransko skupino, kjer so plesalci stari od 47 let naprej. Najmlajša med nami šteje tri leta, najstarejši 83 let. Veteranska skupina se v zadnjem času pomlajuje, iščejo mlajše plesalce, zato me njihov umetniški vodja Marko Kosmač že dlje časa vabi v njihovo skupino, sama pa se tega še otepam (smeh). Veteranska skupina deluje že 22 let, nekateri so zraven od začetka.
Profesionalni plesalci se morajo nekega dne umakniti z odra. Kakšno filozofijo imate folkloristi?Če si profesionalni plesalec in je ples tvoja služba, gledaš nanj nedvomno drugače, kot če se s tem ukvarjaš ljubiteljsko; ko si vedno znova rečeš, saj bo, saj gre, saj sem tu zaradi družbe, vrveža, ki mi doma morda manjka, da se poveselim, nastopam. Tudi veteranske skupine rade nastopajo in tudi oni so zanimivi za gledalce, zanje so vedno fit, dobri. Nedvomno je tu bolj prisotna pohvala kot kritika. Bolj kritični smo folkloristi med sabo, ko drug drugega gledamo na nastopih in koncertih.
Vsi člani v vaši družini so folkloristi. Kako vam ob tem hobiju potekajo dnevi?Soprog, ki je član konkurenčne FS Emona, nedvomno manj časa porabi za ta hobi, sama pa imam funkcijo, ki zahteva čas, več dajanja. Od mene se zahteva, da sem na vaji dvakrat tedensko, medtem ko se plesalec lahko odloči, ali pride ali ne. Sestavljati je treba programe, sestankovati, imeti nadzor nad delom glasbenikov, garderoberjev, vodij bručevske in otroške skupine. Ker je mož vendarle iz folklornih vod, razume to bolj, kot bi morda kdo drug. V otroško skupino sta vključeni tudi hčeri, in glede na to, da nismo iz Ljubljane, nam to vzame še nekaj več časa za usklajevanje, predvsem tik pred koncerti, ko so vaje vsak dan.
Kaj je največja nagrada za folklorista?To je zagotovo turneja. Poleti odhajamo na tritedensko turnejo na Folkloriado v Mehiko, ki poteka vsaka štiri leta, prijavili pa smo se prek mednarodnega folklornega združenja CIOFF. Gre za najbolj uveljavljen mednarodni folklorni festival na svetu. Naš nastop in bivanje sta plačana, le tja moramo priti. V kraju, kjer so letos pripravili Folkloriado, smo z rožanci že bili na enem od festivalov leta 1999. Letos pričakujejo več kot 50 folklornih skupin oziroma 1800 plesalcev, na to druženje komaj čakamo. Takoj po sobotnem koncertu se začnemo intenzivno pripravljati na turnejo, do takrat pa nas čaka še kar nekaj nastopov doma.
