O ja, tudi pri nas je v obtoku cela vrsta predsodkov in stereotipov. Eden od trdovratnejših je, da do družinskega nasilja prihaja v socialno deprivilegiranih okoljih s »specifičnimi življenjskimi stili«. Naše raziskave kažejo, da to ne drži. Do nasilja za zidovi domov prihaja v vseh slojih, storilci pa so pripadniki vseh nacionalnosti, ras in starosti. Res pa je, da se žrtve nasilja glede na sloj, ki mu pripadajo, soočajo z različnimi ovirami. Zaposlene ženske iz srednjega razreda lahko izgubijo več, če spregovorijo o tem, kaj se jim dogaja. Tvegajo ugled, položaj, izgubo premoženja. Drugačne težave imajo pripadnice etničnih manjšin. Če živijo v rasističnem okolju in se tega zavedajo, vedo, kaj jih čaka, če bodo o nasilju spregovorile naglas – obsojanje in obtoževanje, da so za nasilje sokrive. In ker rasistične predsodke marsikdaj delijo tudi tisti, ki naj bi jim pomagali ali pomagale, se upravičeno bojijo, da bodo obravnavane na nespoštljiv način.
Kakšne so razsežnosti družinskega in partnerskega nasilja v Veliki Britaniji?Pri nas je podobno kot drugje po Evropi. Ena od štirih žensk je bila vsaj enkrat v življenju žrtev družinskega nasilja. Raziskave tudi kažejo, da je seksualno nadlegovanje najpogostejša oblika nasilja, ki ga moški izvajajo nad ženskami. Doživljajo ga na delovnem mestu, v nočnih klubih in lokalih. Seksualno nasilje smo zaradi osredotočenosti na družinsko nasilje nekoliko zanemarili, toda po raziskavah je spolni napad z elementi kaznivega dejanja v Britaniji doživela ena od štirih žensk, spolno nadlegovanje pa ena od dveh. Nekaterih oblik spolnega nadlegovanja pogosto sploh ne vidimo oziroma prepoznamo.
Katerih?Moški na primer izrabljajo gnečo v javnem transportu, da lahko otipavajo ženske.
Tega ne počnejo torej le moški v Indiji ali migranti v Kölnu?(Smeh.) Nikakor. Raziskava, ki je zajela London, je pokazala, da je vsaka druga ženska že doživela tovrstno nadlegovanje na podzemni železnici ali avtobusu. Zelo razširjeno je tudi otipavanje žensk v lokalih, na primer med plesom. Ženske sploh ne morejo ugotoviti, kdo se jih je dotikal. Svojevrstno nasilje je nagovarjanje žensk, ki si ga pri nas kar pogosto privoščijo moški. Povsem neznani ženski rečejo, naj se vendar malo nasmehne (»cheer up!«), življenje je lepo in podobno. Gre za sporočilo ženskam, naj bodo v javnosti prijazne in prijetne in naj se osredotočajo nase. Marsikdo v tem ne prepozna nasilja, toda v osnovi gre za nasilno vdiranje v intimni prostor. Veliko pove to, da takšnega nagovarjanja niso nikoli deležni moški. Pa naj se še tako grdo držijo.
Zakaj je boj proti partnerskemu nasilju tako težaven? Ker je del »nature«, ne le kulture?Nasilje nikakor ni del moške narave. Sicer bi bili vsi moški nasilni. Razširjeno je na primer prepričanje, da so moški nagnjeni k temu, da plačajo za seks. Ne drži. Po neki raziskavi je za seks plačal le eden od desetih Britancev. Pa še ti so to povečini storili le enkrat ali dvakrat. Skratka, zelo malo moških hodi k prostitutkam in vendar smo kot družba pripravljeni braniti »pravico« moških do plačljivega seksa. Zakaj smo premalo uspešni v boju s partnerskim nasiljem? Ko se izkaže, da ženske, ki so žrtve nasilja, niso popolne, da tudi same kaj počno narobe, jih takoj začnemo obtoževati, pa čeprav na abstraktni ravni odločno zatrjujemo, da je nasilje nesprejemljivo... Do tega prihaja, ker se kot družba nismo dovolj trdno odločili, da morajo nasilniki v celoti prevzeti odgovornost za svoje nesprejemljivo ravnanje. Zato nam je tudi tako težko poseči v nasilje, ki se dogaja pri sosedih ali na ulici.
Ker se nam zdi, da bi se tako preveč vpletli v intimnost in družinske odnose drugih?Da, točno to je problem. Ne počutimo se osebno in družbeno odgovorni za to, da bi se nasilju uprli brez vseh zadržkov. Prepogosto si rečemo, da je to stvar policije, socialnih centrov ali nevladnih organizacij. Pa ni, naša odgovornost je.
Veliko je ovir na poti dozorevanja odločitve žrtve, da nasilnika zapusti. Pa vendar je včasih težko razumeti ženske, ki vedo, da so življenjsko ogrožene, da otroci hudo trpijo, in vendar leta in leta vztrajajo v odnosu z nasilnikom. Česa tu ne razumemo?Stvar je v tem, da se nenehno sprašujemo, kaj je z žrtvijo narobe, da ne odide. Namesto da bi se vprašali, kaj je narobe s storilcem, zakaj to počne, če zagotavlja, da mu je toliko do partnerice…
Tudi to se vprašamo…Ampak ne tako pogosto. Osredotočanje na ravnanje žrtve nosi v sebi spraševanje o njeni krivdi. Bolje bi ravnali, če bi v vsakem takem primeru sprožali vprašanje, zakaj nasilnika kot družba ne znamo učinkovito ustaviti. Sicer pa je treba vedeti, da nasilniki niso nobene pošasti. To so naši sodelavci, sosedje, strici, ljubimci... Ti ljudje niso nasilni ves čas. Znajo biti prijetni in ljubeči. Težava je v tem, da s poniževanjem, zmerjanjem in drugim nasiljem, četudi je občasno, žrtvi sčasoma vcepijo, da je manjvredna, šibka, da sploh ne more živeti sama. Vzamejo ji moč. Prostor za ukrepanje se ji počasi zoži; žrtev razmišlja le še o tem, kako bo preživela do naslednjega dne. Znajde se v pasti, iz katere ne zmore. Zato ne zadošča, če žrtvi ponudimo zavetišče. Najprej ji moramo prisluhniti in ji omogočiti, da se kot oseba okrepi. Nato se šele lahko odloči, kaj bo storila. Odločitev pa ni lahka, ker zajema tudi druge – zlasti otroke pa tudi – navsezadnje – domače živali, saj jih ne moreš vzeti s seboj v zavetišče. Storilci to vedo, zato zelo pogosto grozijo, kaj vse bodo naredili psu ali mački… In to tudi naredijo. Da ne govorimo o tem, da grozijo tudi s tem, da jo bodo že našli in ubili, če odide…
Neredko to tudi storijo…Da, in to ženske vedo, to jih ohromi. Zato ponavljam: kot družba smo odgovorni, da ustvarimo učinkovite oblike posredovanja in preprečevanja takšnih scenarijev. Okrepiti je treba socialne centre, zelo pomembne so nevladne organizacije. A kot rečeno, delovati morajo na pravi način: najprej morajo žrtvi omogočiti, da se okrepi, da bo nato zmogla odločilni korak in našla zase najprimernejšo rešitev. Veliko lahko naredimo tudi, če okolje izve, kaj nasilnik počne.
Mediji lahko tu veliko storimo. A težava je v tem, da ko poročamo o konkretnem primeru nasilja, razkrivamo tudi zasebnost žrtve ali otrok. Socialni centri pa so prav zaradi spoštovanja zasebnosti skopi s podatki. Zagotovo poznate primer odvzema otrok starim staršem, ki te dni razburja Slovenijo. Kaj je rešitev?Slišala sem za ta primer. Prav je seveda, da spoštujemo zasebnost žrtev in nič krivih otrok, da jih ne ranimo še dodatno. A to ne pomeni, da novinarji ne morete nič narediti. Obstaja vrsta primerov, ki so sprožali podobna vprašanja – pišete lahko o teh, bolj oddaljenih primerih. Ubrati morate torej stranske poti, da pridete do zgodb, ki jih je treba pripovedovati. Delo socialnih centrov je mogoče nadzorovati tudi drugače, ne nujno samo prek konkretnih primerov. V Kentu so zbrali vsa imena ubitih žensk, z dovoljenji svojcev, in počastili njihov spomin. Novinarji pa so pisali o enakih vzorcih, ki so razkrivali izolacijo, grožnje, nadzor… in neučinkovitost pomoči.
Odkar so v Evropo prišli migranti, se zdi, da smo postali zelo občutljivi za (potencialno) spolno nasilje… Ker naj bi ga izvajali »oni drugi«?Dejstvo je, da večina lastne kulture ne zaznava kot problematične. Vedno je problematična kultura drugih. Imamo zakone, ki prepovedujejo vse oblike spolnega nasilja, pa se vseeno dogaja. Zakaj? Ker je to del naše kulture. Projekcija nasilja v druge je klasična oblika rasizma. V Ameriki so se lastniki sužnjev grozno bali, da bodo ti po osvoboditvi množično posiljevali njihove ženske. Ko so sami to dolgo in nekaznovano počeli, se ni nihče razburjal zaradi tega. V jedru problema gre za vprašanje, kdo je vrednejši, čigavo dostojanstvo šteje in čigavo ne. Ni naključje, da nas tako malo skrbi, kaj vse se begunkam dogaja na poti in v begunskih centrih. Če se bomo brigali le za nasilje, ki se dogaja nam, in ne tudi za nasilje, ki se dogaja njim, ga ne bomo nikoli premagali. Ogroža nas vsako nasilje.
