Kadar se prebivalci drugih slovenskih pokrajin razjezijo na Gorenjce, njihovo domnevno nazadnjaško razmišljanje in delovanje opišejo s zbadljivko, da živijo 50 let za leseno žlico. V Gorjah pa se tradicije, na kateri temelji življenje Slovencev in kamor sodijo tudi lesena žlica ter drugi podobni pripomočki, ne sramujejo. Tamkajšnji otroci znajo natančno povedati, kako nastanejo lesene grablje ali pletena košara. Še več, izdelati jih znajo kar sami. Tega so se naučili v projektu Pod rožnato planino, v katerem obujajo tradicijo, ki bi utegnila spolzeti v pozabo. Ravnatelj Osnovne šole Gorje Milan Rejc pravi: »Otroke bi radi naučili, da je tradicionalno okolje vrednota.«

Najprej po veje za košaro

Da na šoli med delavnicami, ki povezujejo tradicijo in ustvarjanje, vlada delovno vzdušje, ki nam ga je z navdušenjem opisovala učiteljica razrednega pouka Alenka Zupan, smo se lahko prepričali sami. Učenci, ki so se lotili pletenja košar, so zbrano poslušali navodila učiteljice Tine Žemva, ki je pletarsko obrt spoznala prek svojega očeta. Čeprav jih je opozorila na precej malenkosti, ki jim lahko otežijo delo, so v en glas zatrdili, da naloga zanje ne bo pretežka. »Takšna košara jim bo vzela kakšno uro dela,« je napovedala učiteljica in opozorila, da so tudi material zanjo učenci nabrali sami. »Veje smo nabirali v Radovni,« pravi. Spletene košare bodo uporabili za dekoracijo za šolsko prireditev, sicer pa imajo tudi veliko uporabno vrednost – uporabljamo jih lahko pri vsakdanjih opravilih ali pa zgolj za dodatek h kostumu Rdeče kapice.

Tudi lesene grablje, ki jih danes večina uporabnikov vrtov kupi v trgovini, Gorjanci znajo izdelati doma, seveda z ustreznim materialom in s pomočjo pravega orodja, je učencem pokazal domačin Tomaž Bregant. »Les je cepljiv po dolžini, v smeri rasti,« je dejal in zavihtel sekiro po manjšem polenu, ki se je razcepilo na dva dela. »Takole po širini bi se moral za razpolavljanje precej bolj potruditi,« je dodal in nekajkrat udaril s sekiro po širini polena. Pri vsakem dokazu so mu pomagali tudi učenci in mu zastavljali podrobna vprašanja.

Od hiše do hiše, od semena do solate

Medtem pa so se v avli šole že zbirale gorjanske gospodinje. »Učenke so nas povabile na tržnico semen,« so nam povedale. Zanjo so se šolarji pripravljali kar nekaj časa. »Semena smo nabirali po hišah v Gorjah in v bližnjih krajih, nekaj jih je sošolka prinesla celo iz Ilirske Bistrice. Hodili smo od hiše do hiše in jih nabirali,« pripoveduje šestošolka Zala Klinar. »Obiskovalci lahko pri nas dobijo semena različnih vrst solate in druge zelenjave, začimb, zelišč in rož. Tudi z recepti za omenjene sestavine jim postrežemo in jim povemo kakšen pregovor.« Med najbolj priljubljenimi je, kot kaže, tisti o neumnem kmetu in debelem krompirju, za katerega šestošolci še ne vedo natančno, ali drži. »Semena, ki jih ne bomo razdelili, bodo pristala na šolskem vrtu. Tam že zdaj gojimo zelišča, posadili smo tudi sadno drevje,« z navdušenjem opisuje učenka.

»Tokrat učencem nismo pripravili materiala za delo, pač pa so za vse poskrbeli sami, saj se nam zdi pomembno, da spoznajo dolgo pot od materiala do končnega izdelka,« meni Zupanova. V dejavnosti so vključeni vsi učenci, učitelji in delavci šole, pri izvedbi pa jim pomaga okoli 20 domačinov, ki se podrobneje spoznajo na tradicionalna opravila. Sicer pa sta tradicija ter delo in ustvarjalnost tudi modula v okviru evropskega ogrodja etike in vrednot ter del izobraževanja pri Inštitutu za etiko in vrednote Jožeta Trontlja, v katerega je šola vključena že tretje leto.