Tudi v vojni ni vse dovoljeno

Sicer vem, da bo težko razumeti prispevek, ki ga pišem, če človek ni poznavalec dogodkov iz osamosvojitvene vojne, točneje prvega dne, 27. junija 1991, ko je bil nad Ljubljano v helikopterju sestreljen tajni sodelavec Teritorialne obrambe (TO) RS, slovenski pilot, Vrhničan v službi JLA, Toni Mrlak. Problem tragičnega dogodka je v tem, da je sestrelitev ukazal poveljnik specialne brigade Moris Anton Krkovič. Vdova pokojnega Emilija Mrlak je zoper domnevne storilce vložila subsidiarno tožbo. V bran Antonu Krkoviču je stopila največja opozicijska stranka SDS in prek svojega poslanca in predsednika parlamentarnega odbora za obrambo Žana Mahniča zahtevala izredno sejo odbora za obrambo. V bran Emiliji Mrlak pa se je postavil znani ustavni pravnik Matevž Krivic in v članku z zgornjim naslovom opisal svoj pogled na res tragičen dogodek. No, članek je takoj komentiral znani ljubljanski advokat Jože Hribernik, ki je v preteklosti reševal primer Depale vasi, in prav to hočem komentirati tudi jaz.

Tudi jaz cenim in spoštujem Matevža Krivica, kot to piše Jože Hribernik v prispevku Sobotne priloge Dela, ki se je v primeru sestrelitve Tonija Mrlaka prvi dan vojne nad Ljubljano postavil na stran družine Mrlak, za katero menim, da so se ji s sestrelitvijo moža in očeta zgodile huda krivica in s tem povezane hude posledice. V zgornji stavek nisem napisal kot g. Hribernik »in to kljub temu, da takšna oseba ne spada med naše, ampak njihove (JLA)«.

Hribernikovega stavka nisem napisal zato, ker posedujem kopijo dokumenta št. 171-00-18/2002-3 z dne 16. aprila 2002, ki ga je v obliki odločbe napisalo ministrstvo za obrambo in iz katerega je jasno razvidno, da se Tonija Mrlaka tretira kot pripadnika TO Republike Slovenije.

Poučen članek z enakim naslovom je napisal v Dnevniku Matevž Krivic, ki ve, da je najbolj varovana človekova pravica njegovo življenje. Da ga varujejo vse ustave sveta in kazenski zakoniki.

Pri neposredni uporabi strelnega orožja osebno prisegam na silobran, to je sveto pismo pooblastil, ki jih imajo pooblaščene uradne osebe in vojska. V članku g. Krivic navaja prepoved uporabe strelnega orožja proti neoboroženemu sovražniku, kar je Toni Mrlak v gazeli JLA tudi bil. Poveljujoči častnik, ki je ukazal sestreliti gazelo, mora imeti taka znanja in vedenje, da bi mogel in moral oceniti, ali leti po zraku konkretna oborožena nevarnost.

Korektno je gospod Hribernik v članku citiral ukaz Janeza Slaparja: »Z odločnim bojnim delovanjem s težiščem na dejstvovanju po oklepnih enotah in drugih sredstvih tehnike...« S tem opravičuje sestrelitev in kazensko odgovornost Antona Krkoviča ter celo govori o sodnih posledicah, če poveljujoči ne bi izvršil ukaza. Res je, ukaze je treba spoštovati, vendar ima ukaz Janeza Slaparja (glej knjigo Premiki Janeza Janše, stran 167) še drugi odstavek: »Aktivnosti uskladiti v koordinacijskih podskupinah.« Previden je bil g. Janez Slapar, ko je napisal ukaz.

Poveljujoča častnika v koordinacijski podskupini ljubljanske pokrajine sta bila Marjan Starc, vodja MNZ in tudi načelnik inšpektorata Ljubljana, ter Miha Butara, namestnik in tudi poveljnik TO ljubljanske pokrajine. Kako se je koordinacijska podskupina uskladila in kakšen sklep je sprejela glede ukaza Janeza Slaparja, dokumenta ni, tudi v Premikih ne. Prav zato, ker te uskladitve glede ukaza ni, sem predlagal mlademu poslancu SDS Žanu Mahniču, da na nujno sejo odbora povabi dodatne razpravljalce, med njimi tudi Butaro in Starca.

So pa v Premikih na strani 157 zanimivi poudarki Janeza Janše, ki bi nam morali biti za zgled in vodilo v prihodnje: »Bolje je sovražnikovo vojsko zajeti kot uničiti. Vrhunec znanja pa predstavlja zmaga brez boja.«

Vid Drašček, Vrhnika

Preberite zadnje članke