Proti škodljivcem se je treba boriti z ekološkimi naravnimi škropivi, narejenimi iz rastlin, ali pa s pametno zasaditvijo vrta, tako da se rastline varujejo med seboj. Ali pa z drugimi organizmi, ki so naravni sovražniki škodljivcev. Recimo mravlje. Kolonija mravelj lahko precej zdesetka zelenjavo na gredici, a hkrati uniči tudi uši. Prav mravlje so na Danskem poskusno začeli uvajati kot zatiralke jabolčnega zavijača v sadnih nasadih, saj zelo rade jedo zavijačeve ličinke. Raziskovalci so šli tako daleč, da so že jeseni mravlje iz smrekovih gozdov preselili v jabolčne nasade v upanju, da bodo spomladi napadle ličinke škodljivca, ki se gostijo z mladim listjem. Raziskovalci z univerze v Aarhusu trdijo, da je to celo učinkovitejši način zaščite sadovnjaka kot pa škropljenje s pesticidi.
To pa še zdaleč ni edini tak primer, da bi za zaščito pridelka uporabljali naravne metode. Recimo v dolini Neretve se že nekaj let proti sredozemski sadni muhi borijo prav s sredozemsko sadno muho. Vsako leto v sadovnjake namreč spustijo nekaj milijonov z rentgenskimi žarki steriliziranih samcev sadnih muh, tako da se iz jajčec, ki jih v mandarine izležejo samice, ne izležejo ličinke in kasneje črvi. To metodo uporabljajo tudi v Španiji, Maroku, Južni Afriki in Južni Ameriki in je trenutno najbolj ekološko sprejemljiva metoda zaščite velike nasadov agrumov pred sadnimi muhami.
Aktivne tudi kokoši
Takšno obravnavanje škodljivcev imenujemo biološki nadzor škodljivcev ali biotično zatiranje, s katerim se doseže omejevanje populacije organizmov, ki jih razumemo kot škodljivce, pri tem pa se uporablja naravne odnose plenilstva ali zajedalstva. Pomagamo si z vnosom naravnih sovražnikov škodljivcev tudi tam, kjer jih prej ni bilo, da bi zagotovili naravno ravnovesje. Ob tem nas zgodovina seveda uči, da naravni sovražniki, ki naj bi nas obvarovali škodljivcev, lahko uidejo izpod nadzora in sami postanejo škodljivci. Najbolj v nebo vpijoč primer je indijski mungo, ki so ga naseljevali na karibske posevke sladkornega trsa, da bi ga obranili pred kačami in podganami, pa se je mungo iz zatiralca prelevil v škodljivca in zdaj sodi med sto najinvazivnejših vrst na svetu.
Za zaščito svojega vrta ne bomo potrebovali malih mungov, lahko pa na vrtu pustimo kakšne druge živali, ki nam bodo pomagale nadzorovati škodljivce. Naravni sovražnik listnih uši so recimo pikapolonice, kar je že dolgo znano, saj so konec 90. let preteklega stoletja iz Azije v Evropo načrtno vnesli harlekinsko polonico, da bi bila učinkovito orožje proti listnim ušem. Pikapolonice na vrt najlažje privabimo tako, da med zelenjavo zasadimo nižje cvetje. Naravni sovražnik uši so tudi strigle, lahko pa v vrt naselimo črička ali vanj spustimo bogomolko, ki ne bo jedla le uši, temveč prav tako hrošče in gosenice.
Veliko škodljivcev pojedo kokoši, recimo rilčkarje, ki napadajo fižol, pa tudi majske hrošče in koloradskega hrošča. Zakaj si torej na vrtu ne bi omislili kokoši? Koloradski hrošč je sicer tudi okusen zalogaj za ptice, ličinke pa uničujejo tudi komarji in suhe južine. Naravni plenilec majskih hroščev je poleg ptic, predvsem sinic, tudi krt, tako da krta ni treba za vsako ceno pregnati iz vrta. Celo proti polžem se lahko borimo z njegovimi naravnimi sovražniki. Na prvem mestu je jež, zato za ježa, ki je prilomastil v vrt, lepo poskrbite, da bo še dolgo jedel polže med vašimi gredicami.
