Okrogle opeke belega zlata

Navsezadnje se z lepo zbirko ponašamo tudi na sončni strani Alp. Seveda pa se vse skupaj ni začelo med Alpami, čeprav bi se lahko. Zgodba namreč govori, da je sir šele pred kakšnimi 5000 leti odkril arabski trgovec, ki je potoval skozi puščavo z zalogo mleka v mehurju. Vročina je naredila svoje in mleko se je sesirilo. Trgovci so varčni ljudje, prebrisani pa še bolj, da bi šlo mleko v nič – ni govora! Pokusil je sir in spoznal, da je dober. Tako pravi zgodba, veliko bolj verjetno pa se je sir pred številnimi tisočletji po naključju »zgodil« marsikomu, ki je po nemarnem ali ne namolzel več mleka, kot ga je lahko spil. Denimo Babilonci so mleko shranjevali v glinenih posodah ali posušenih živalskih želodcih ter kmalu ugotovili, da ostanki kislega mleka v posodi močno pospešijo kisanje svežega, shranjevanje v želodcih pa pripomore k nastajanju različnih vrst sira. Prvobitnim naključnim sirarjem iz toplih krajev je poleg sira nastajala sirotka, s katero so si že takrat tešili žejo in krepili zdravje. Navada se je razširila tudi v Evropo, kjer je razvoj šel v različne smeri. V Italiji so tako že pred letom 1600 razvili parmezan, v Franciji že pred letom 1800 camembert in še dolgo vrsto drugih. Francozi menda imajo okoli 300 vrst, Švicarji prisegajo na ementalec in grojer, Nizozemci so razvili poltrda edamec in gavdo… Sir lahko med drugim delimo po trdoti, ki je odvisna od vsebnosti vode. Zelo trdi so italijanski parmezan, švicarski zbrinc in odličen paški sir, med trde sodijo angleški čedar, vseslovanski kačkavalj, švicarski ementalec in naša tolminc ter vrhunski nanoški sir, prvi v Sloveniji zaščiten v EU z zaščiteno označbo porekla. Žal ga je dandanes zelo težko dobiti. Poltrdi so nizozemska edam in gavda, francoska trapist in rokfor, med mehke pa spadajo naš avtohtoni mohant, italijanska mocarela, grška feta in drugi siri v slanici. Sem bi lahko prišteli tudi sire s plemenito plesnijo, kot sta camembert in gorgonzola, vendar je to spet povsem posebno poglavje siroslovja. Delimo jih lahko tudi po vsebnosti maščobe in po kraju izdelave, odločilni so tehnološki postopki in seveda vrsta in kakovost mleka. Slednje je največkrat kravje, pogosto pa tudi kozje ali ovčje, najboljša mocarela je celo iz bivoljega mleka. Čeprav bi človek dal sosedovo levo roko, da največ sira pogoltajo Francozi, jih za dobre tri kilograme na osebo na leto gladko posekajo Grki. Vsaj če še držijo predkrizne navade iz leta 2003, ko je povprečni Grk zmazal dobrih 27 kilogramov sira, Francoz pa le 24. Italijan ga nese slabih 23 kilogramov na leto, Švicar dobrih 20, Slovenec pa slabih enajst. No, pretiravati s sirom tako ali tako ni najbolj zdravo; precej je nasiten in večinoma zelo masten. Izogibati se velja zlasti ocvrtemu, namesto tega je sploh v tem času vredno poskusiti mladega, pečenega na žaru, ki se odlično poda k prav tako pripravljenim špargljem in najrazličnejšim solatam. Ko smo ravno pri tem – če se boste med prazniki podali proti morju, danimo v Istro, se splača pokusiti njihov mladi dimljeni sir, ki ga v hlebcih prodajajo na vsaki tržnici, ponekod tudi kar ob cesti. Tudi v družbi špargljev je izjemen. Posebno poglavje povsem na spodnjem koncu lestvice pa je topljeni sir za mazanje (tipa zdenka), ki je zaradi posebnih soli, s katerimi ga topijo, izredno nezdrav, čeprav se ga otroci lotevajo s posebno slastjo. Precej bolj zdravo in okusneje ga je na jedilniku nadomestiti s tako imenovanimi svežimi siri oziroma sirnimi namazi (tipa ABC). Vrst sira je torej malo morje in iz njih lahko pripravimo veliko morje najrazličnejših jedi. Ali ne bi bilo škoda vse žive dni vztrajati pri žvečljivem industrijskem edamcu iz akcije?