»Lizo smo vključili v redni vrtec, ker menimo, da se dejanska vključenost in sprejetost začneta v domačem okolju, med vrstniki v Domžalah. Želimo, da ima glede na svoje sposobnosti za svoj razvoj enake možnosti kot vsi drugi otroci. To možnost ima, ker se ji program prilagaja in ima obravnavo specialne pedagoginje in spremljevalca, ki nenehno skrbi in ji omogoča, da je enakopravno vključena v vse dejavnosti kot vsi drugi otroci,« nam je zaupal Primož Lavre, oče deklice s cerebralno paralizo. Kdo prispeva denar za Lizine dodatne potrebe v družini, ni v ospredju, zanje je pomembno, da je Liza sprejeta in da napreduje.
Na občini Domžale pa zadnje vprašanje ni nepomembno, saj so prepričani, da bi stroške za dodatne potrebe otrok s posebnimi potrebami morala plačevati država. S svojo zahtevo so se zato obrnili tudi na ustavne sodnike. A so ti odločili drugače in soglasno zavrnili njihovo željo po presoji členov, ki občinam nalagajo, da same plačujejo tudi dodatne stroške za otroke s posebnimi potrebami, ki so bili usmerjeni v javne vrtce.
V zahtevi za presojo ustavnosti teh dodatnih plačil je občina Domžale navedla, da izpodbijani določbi posegata v avtonomijo odločanja in finančno avtonomijo občine in izvajanje njenih izvirnih pristojnosti. O usmeritvi v vrtce namreč odločajo na državni ravni, na lokalni pa pri tem ne morejo sodelovati, četudi se finančne obveznosti naložijo prav njim, so zapisali.
Občina ni ogrožena
»Sporna finančna obveznost tako obremeni proračun občine, da ne ogroža le izvrševanja njenih z ustavo in zakonom določenih nalog, ampak povzroča že zmanjšanje storitev, ki jih občina zagotavlja v vrtcih,« so še zapisali in izračunali, da jih je v letu 2014 obveznost dodatno obremenila za nekaj manj kot 137.000 evrov in so zaradi nje v vrtce vpisali 29 otrok manj.
Ustavni sodniki pa so presodili, da 137.000 evrov dodatnih stroškov za otroke s posebnimi potrebami v javnih vrtcih v primerjavi s 4,1 milijona evrov, kolikor občina primakne za plačilo razlike v ceni programov predšolske vzgoje za druge otroke, ne more pomeniti tako pomembne obremenitve občinskega proračuna, da bi bilo zaradi nje ogroženo izvajanje lokalne samouprave in izvirnih nalog na področju predšolskega varstva.
V ospredju korist otrok
Mnenje, da izpodbijani odločbi nista v neskladju z ustavo, je ustavnemu sodišču predložila tudi vlada. Pojasnili so, da je zakonodajalec področje vzgoje in varstva predšolskih otrok opredelil kot lokalno zadevo javnega pomena, ki sodi v izvirno pristojnost občine. Otroci s posebnimi potrebami pa naj bi bili vedno tisti udeleženci izobraževanja, za katere so se, poleg splošnih, uporabljali posebni predpisi, ki naj bi pomagali zmanjšati ločene oblike in vpeljati prožnejše oblike vzgoje in izobraževanja. V ospredju naj bi bilo vedno načelo največje koristi za otroka, ki ga določa konvencija o otrokovih pravicah.
Zato je vlada stališče domžalske občine označila kot diskriminatorno do otrok s posebnimi potrebami, saj naj bi se jim odrekala zato, ker je njihova vključitev v vrtec dražja od vključitve drugih otrok, pa čeprav so tudi otroci s posebnimi potrebami njeni občani. Izpostavili so ustavno pravico otrok z motnjami v telesnem in duševnem razvoju in drugih huje prizadetih oseb do izobraževanja in usposabljanja za dejavno življenje v družbi, kar se financira iz javnih sredstev, in pojasnili, da velja za otroke s posebnimi potrebami, usmerjene v programe predšolske vzgoje javnih vrtcev, v celoti redni sistem financiranja.
V Domžalah so oceno vlade, da se odreka otrokom s posebnimi potrebami, ker naj bi bila njihova vključitev v javni vrtec dražja, zavrnili in ustavnim sodnikom še enkrat pojasnili, da sodi po njihovem mnenju zagotavljanje dodatnih stroškov za otroke s posebnimi potrebami v pristojnost države. Odgovorov na vprašanje, kako se bodo v domžalski občini odzvali na odločitev ustavnih sodnikov, včeraj nismo prejeli.
