Eden osrednjih argumentov ministrice za kulturo Julijane Bizjak Mlakar proti prevzemu del v idrijskem rudniku je ta, da ministrstvo nima ustreznih strokovnjakov, ki bi se spoznali na to delo. Večkrat je ponovila, da na ministrstvu nimajo strokovnjaka, ki bi znal brati rudarske projekte, in strokovnjaka, ki bi znal tehnično in ekonomsko vrednotiti opravljena dela ter razumeti preventivne ukrepe za zagotavljanje varnosti ljudi in premoženja na površini ali v jami. In da nimajo strokovnjaka, ki bi znal usmerjati in nadzirati delo Centra za upravljanje z dediščino živega srebra Idrija (CUDHg) tako, da ne bi prišlo do škodljivih posledic za varnost ljudi in premoženja. Naša sogovornika – likvidacijski upravitelj idrijskega rudnika Marko Cigale in nekdanji rudniški geolog Bojan Režun – odgovarjata, da so to zgolj izgovori. Tudi Lipica je pred časom spadala pod okrilje ministrstva za kulturo, čeravno na njem ni zaposlenih kmetov in veterinarjev. Strokovnjake bi ministrica lahko najela ali zaposlila.
Dve leti časa za strokovnjake
»Ministrica je imela dve leti na mizi nalogo in ukaz, da pod svoje okrilje sprejme strokovnjake, ki bi ta dela opravljali. Ona je bila tista, ki bi morala najti rešitev in urediti pogoje ter prilagoditi aktivnosti rudnika,« je jasen Bojan Režun. Opozori na vzporednice s Tehničnim muzejem Slovenije v Bistri pri Vrhniki. Tudi tam ob prevzemu ministrstvo ni imelo zaposlenih strojnih inženirjev. Pa so jih zaposlili in usposobili. Pritrjuje mu likvidacijski upravitelj rudnika Marko Cigale. »Nekaj teh strokovnjakov in rudarjev v Idriji še imamo, lahko bi jih zaposlili na Centru za upravljanje z dediščino živega srebra Idrija, kot je bilo tako ali tako predvideno,« pravi Cigale. Poleg tega ima država ustanovljeno inšpekcijo za energetiko in rudarstvo, kjer to znanje obstaja. Zgolj povezati bi se bilo treba. Namesto tega – trdijo naši sogovorniki iz vrst rudarjev – je ministrica zašla v podrobnosti rudarskega dela, čeravno rudarji v Idriji ne rudarijo že 20 let. Vzdržujejo pa dediščino 500-letne tradicije rudarjenja, ki jo je Unesco prepoznal kot unikaten svetovni spomenik. Varovanje spomenikov pa je stvar kulture.
Za kakšna dela gre?
Cigale pojasnjuje, da pri delih v idrijskem rudniku ni več visoke znanosti. Predvidena sta vzdrževanje nezalitih delov jame in spremljanje razmer po končanih zapiralnih delih. »Tako kot pri hiši je treba vsake toliko časa kaj popraviti. Predvsem je treba v rovih skrbeti za podporne stebre,« pravi in poudarja, da to idrijski rudarji znajo, da pa se tega tudi ni nemogoče na novo naučiti.
Poleg tega bo treba še naprej izvajati meritve premikov zemljin in spremljati premike na stavbah, podtalnico ter vsebnost živega srebra v zraku, bivanjskih prostorih, prsti, vodi in rastlinah.
Ali bi lahko ustreznega strokovnjaka, ki bi bdel nad temi deli, zaposlili, najeli ali pa dobili že pri prezaposlitvi idrijskih rudarjev na CUDHg, smo danes vprašali tudi ministrstvo za kulturo. Odgovora nismo prejeli.
