Opisano je tipičen primer sobivanja pešcev, kolesarjev in motornih vozil (v našem primeru le avtobusov) na tako imenovanem skupnem prometnem prostoru, ki mu v tujini rečejo »shared space« in kjer se udeleženci v prometu med seboj sproti sporazumevajo z mimiko in gestikulacijo. Osrednji del Slovenske ceste v tej maniri deluje že skoraj osem mesecev, čeprav ne izpolnjuje čisto vseh kriterijev tovrstne prometne ureditve. V tujini je namreč skupni prometni prostor, kjer ne veljajo nobene prepovedi; ni semaforjev, prometnih znakov, talnih označb, niti robnikov, ki bi ločevali vozišče in pločnik. A to niti ni tako pomembno. Dejstvo je, da so prvo tovrstno prometno rešitev v Sloveniji ljudje dobro sprejeli in da se prometna varnost ni poslabšala. Tako pravijo tudi na policiji. Prav tako se ni zgodil kolaps javnega prometa, kar so napovedovali pesimisti.

Vzorec, ki so si ga podžupan Janez Koželj in trajnostno naravnana mestna kompanija zamislili po zgledu glavne dunajske nakupovalne ulice Mariahilfer Strasse, bi zdaj lahko prenesli še na južni in severni del Slovenske ceste. Morda tudi iz mestnega središča. Po uspešnem ljubljanskem poskusu so se opogumili tudi v Novi Gorici in še kje. Toda obstaja problem: slovenska zakonodaja pojma skupnega prometnega prostora ne pozna. Župan Zoran Janković ga je v Ljubljani pravzaprav uvedel na črno. Bolje rečeno, njegovi prišepetovalci so našli rešitev v legalnem prečkanju vozišča, ko na razdalji, daljši od sto metrov, ni označenega prehoda za pešce. Seveda gredo mestnim oblastem na roko tudi policisti, ki bi lahko vsakomur, ki prečka Slovensko cesto manj kot sto metrov od semaforja pri Dalmatinovi ali tistega pri Šubičevi ulici, napisali globo. Vendar tega ne počnejo in prav je tako.

A vse te akrobacije sploh ne bi bile potrebne, če bi na ministrstvu za infrastrukturo opravljali svoje delo, za katero jih davkoplačevalci tudi plačujemo. Skupni prometni prostor so v prometno razvitejših deželah uzakonili že pred dobrim desetletjem, s čimer je državni aparat spodbudil lokalne skupnosti k iskanju trajnostno naravnanih prometnih rešitev v urbanih središčih. Pri nas pa je narobe svet. Imamo prometno napredno občino, ki ji država s svojo neučinkovitostjo oziroma lenobo zavira razvoj. Na ljubljanski mestni občini so ministrstvu celo pripravili predloge za spremembo zakona in pravilnika, ki bi formaliziral prometno ureditev na Slovenski cesti, a tamkajšnji prometni »strokovnjaki« predloga ob zadnji spremembi zakonodaje niso upoštevali. Zakaj ne, vedo samo oni. Dejstvo je, da pri implementaciji skupnega prostora v zakonodajo ne gre za izumljanje tople vode, ampak je treba, če poenostavimo, le dodati nekaj členov in narisati nov prometni znak, ki bo takšno območje označeval. To bi lahko na podlagi avstrijske zakonodaje v maniri kopiraj in prilepi storili praktično v enem popoldnevu. Toda ne, gospoda z ministrstva si bo vzela čas in šele naslednje leto preučila predloge iz Rotovža. Razumi, kdor more.