Stritarjeva ulica je bila v soboto dopoldne polna ljudi. Vsi so občudovali gigantsko baklavo. Ne kakršno koli, ampak najdaljšo in najtežjo na svetu. Osemnajst gospodinj iz Ženskega združenja Zemzem je kose več dni peklo doma, nato pa so iz njih na mizah sestavil baklavo velikanko. Spekle so 309 kilogramov in 839 gramov težko ter 18 metrov in 75 centimetrov dolgo. Doslej najtežja baklava je tehtala 200 kilogramov. Na uradno potrditev Guinnessovega rekorda še čakajo. Kuhali so tudi Guinnessovo kavo. Pripravljali so jo v ogromni džezvi, ki je pred leti prišla v Guinnessovo knjigo rekordov. Skuhali so tristo litrov kave.
Baklava mora vpiti agdo
Članice društva Zemzem so bile presenečene nad svojim dosežkom, kajti pričakovale so, da bo njihova baklava težka okoli 250 kilogramov. V projekt so vložile nemalo časa in truda, a vse z nasmeškom na ustnicah, ki se je risal tudi na obrazu Senade Hukanović. »Spekla sem štiri pekače baklave. Ni bilo naporno, saj ni težko, če nekaj delaš z veseljem. Rada se udeležujem aktivnosti v društvu Zemzem. Kadar me potrebujejo, vse spustim iz rok in pridem pomagat,« je dejala v družbi snahe Medihe Muhić, ki ni mogla prehvaliti taščine baklave. Ni bila edina.
Baklava je posebna slaščica, zato je bila v lovu na Guinnessov rekord potrebna manjša prilagoditev. To tehnično podrobnost je pojasnila Ela Porić, ki je imela v rokah niti organizacije: »Guinness ponavadi zahteva, da je vsa slaščica v enem kosu. Toda baklavo je zelo težko narediti v enem kosu, ker je specifična po tem, da se jo nareže na rombe, še preden se jo da v pekač. Če bi jo v naredili v enem kosu, to ne bi bila tradicionalna baklava. To je komisija sprejela z razumevanjem.«
Znamenita sladica je šla številnim obiskovalcem v slast, kljub ogromni količini je pošla v le nekaj deset minutah. V čem je skrivnost, da sladkost baklave tako blagodejno boža brbončice, je pojasnila Amina Agić, ki je skrbela za predstavitev aktivnosti društva ZemZem. »Baklava mora vpiti agdo (sladko vodo, s katero polijejo baklavo, op. p.), za kar je potreben določen čas. Ko moja mama peče baklavo, jo peče ves dan, pojemo jo šele naslednji dan,« je dejala, oblečena v tradicionalno bosansko nošo (takšno, kot so jo včasih nosila mestna dekleta), staro 40 let in z ročno izdelano ruto. Ob pogovoru o bosanski hrani, ki jo že deset let predstavljajo na festivalu bosanske hrane, je poudarila, da ženske iz bosanske skupnosti ne znajo le kuhati, ampak še marsikaj drugega. »Aktivne smo tudi v književnosti, znamo tkati, delati idrijske in bosanske čipke, ročno izdelovati copate aladinke in še marsikaj drugega.«
Džamija bo delovala povezovalno
Prikimala ji je Ela Porić. »Prisotno je zmotno prepričanje, da so Bosanci samo najboljši fizični delavci. Želimo, ne le s tem projektom, ampak tudi z drugimi, dokazati, da ni tako. Poleg kulinaričnega dogodka se znotraj naše skupnosti odvijajo številni izobraževalni in humanitarni projekti.« Eden najpomembnejših je izdaja bosansko-slovenskega slovarja. Festival bosanske hrane nima le kulinarične, ampak predvsem povezovalno funkcijo. »Kulinarika je samo pomožni element združevanja, dialoga. Za nas je zelo pomembno, da se družbi predstavimo, povemo, da smo tudi mi tukaj. Ne kot priseljenci, ampak kot sodržavljani.«
Medtem ko so se obiskovalci sladkali z baklavo in pili kavo, so lahko s prostovoljnimi prispevki pomagali pri gradnji islamskega kulturnega centra, ki bo pomembno prispeval k razvoju družbe. »Verjetno bomo šele takrat, ko bo džamija v funkciji – celoten kompleks, ne le sakralni –, spoznali, kako pomemben povezovalni element je,« je dejala Porićeva in medtem ugotavljala, da napredek pri povezovanju družbe opaža že zdaj, »a nikoli ni dovolj opozarjati na to, da vsi skupaj prispevamo k medsebojnemu bogatenju.«
