V Mehiki lahko slikarji, grafiki in kiparji davke že od leta 1957 plačujejo s svojimi umetniškimi deli. Izračun države, ki je v zadnjih štirih desetletjih zaradi pranja denarja in utaje davkov izgubila več kot osemsto milijard dolarjev, je preprost – bolje, da umetniki davke plačujejo s svojimi umetninami, kot da jih, kot mnogo drugih Mehičanov, sploh ne plačajo. Pravila programa, v katerega je vključenih okoli 700 mehiških umetnikov, ne zahtevajo veliko matematičnega znanja – če umetnik v letu proda pet del, daruje še eno državi, če jih proda od šest do osem, daruje državi dve, in tako naprej. O tem, ali je delo dovolj kakovostno, da pride v poštev za donacijo, odloča komisija, sestavljena iz umetnikov in kuratorjev. Najboljše umetnine, v preteklosti denimo slike Diega Rivere, postanejo del cenjene zbirke mehiške nacionalne kulturne dediščine; nekatere končajo v narodnih muzejih, druge na stenah državnih ustanov.
Tovrstno blagovno plačilo davkov je mehiška posebnost, a se s tako podporo umetnosti trudijo tudi drugod. V Veliki Britaniji so denimo svojim državljanom in podjetjem pred nekaj leti omogočili davčno olajšavo z donacijo umetniškega dela ali predmeta, ki ima nacionalno, znanstveno, zgodovinsko ali umetniško vrednost. Javnost dobi tako priložnost, da uživa v delih, ki bi sicer ostala v zasebnih, pogledu skritih zbirkah.
Pri nas – poskus Fursa
Tudi Finančna uprava RS je pred dobrim mesecem objavila obvestilo o dražbi zaseženega dela Mitološka kompozicija Salvadorja Dalíja po izklicni ceni 41.000 evrov. Dražbo so, zaradi vprašanj o avtentičnosti slike, začasno umaknili, zdaj pa Furs zarubljenega Dalíja znova postavlja na dražbo v maju. Kakšno ceno bo dosegel, ne ve nihče.
Prodaja umetniških del na slovenskem trgu je bila dobra do krize leta 2008, pravi Arne Brejc iz galerije Equrna. Do leta 2012 je blago padala, od takrat naprej pa je v kritičnem stanju, število prodanih del pa je zaskrbljujoče. »Padle so tudi cene, ki ne odražajo realne vrednosti umetnin, in ta krč izredno slabo vpliva tudi na ustvarjalnost samih umetnikov,« pove Brejc. »Če so podjetja pred krizo kupovala umetnine v vrednosti do 10.000 evrov, je zdaj največja prodajna cena okoli 4000 evrov, kar je za velika dela nesprejemljivo in zato najpomembnejša dela ostajajo neprodana,« dodaja. Zadnje leto in pol se prodaja sicer izboljšuje, a zgolj na račun prepolovljenih cen dražjih del, se z Brejcem strinja Emil Šarkanj iz galerije Hest. »Večina ljudi kupuje draga dela za investicijsko naložbo, umetniki namreč začenjajo postopoma ponovno dvigovati cene,« pravi.
Sicer se kriza pozna tudi v denarnicah ljubiteljev umetnosti, a denarja za nakup likovnih del je v Sloveniji dovolj, menita galerista, primanjkuje pa nam interesa. Nismo vzgojili mladih zbiralcev, ki bi bili nujno potrebni za zagon trga, poleg tega pa živimo v času, ko smo tako močno del neke evropske in svetovne entitete, da nacionalna zavest šepa. »Danes nam je vseeno, če kupimo kitajsko ali slovensko delo, važno je, da je poceni. A v hipu, ko bi Evropa razpadla, bi slovenska kultura, ki je danes na eni najnižjih točk, spet postala tisto, kar nas povezuje,« meni Brejc.
A ne izobraževanje mladih ne reklamne akcije ne bodo spodbudili prodaje, je odločen sogovornik. »Kapital bo čez noč sam našel pot nazaj v umetnost takrat, ko mu bodo ponujene davčne olajšave, in to spremenjeno stanje na trgu bi umetnikom in galeristom omogočilo preživetje,« dodaja. Slovenija je, kot povesta sogovornika, za nakup umetniškega dela še pred nekaj leti omogočala davčne olajšave, a je ministrstvo za finance to prakso, znano tudi v tujini, ukinilo. »Ker gre z ekonomskega vidika za tako majhen trg, jim je nemara vseeno, če propademo,« komentira Brejc.
Tudi Šarkanj ob tem opozori na nemara še večji problem – bolj ga skrbi ogromen upad obiska galerij. Rednih kupcev je manj, a vedno pridejo. Drugače je s tistimi, ki morda likovne umetnosti ne poznajo dobro in jih je po nepotrebnem strah visokih cen. »Prepričan sem, da bi bila prodaja dvakrat večja, če bi si ljudje dela resnično ogledali. Če greš enkrat na mesec na sprehod po galerijah, zagotovo vsaj enkrat na leto odkriješ kaj zase,« meni Šarkanj.
