Nekdanja skakalka s padalom Irena Avbelj zaradi nesreče na evropskem prvenstvu v srbski Kikindi toži svojega nekdanjega delodajalca (ministrstvo za obrambo) za precej visoko odškodnino. Skakalka je bila kot vrhunska športnica v Slovenski vojski zaposlena skorajda celotno športno kariero. Njen 11.093. skok pa se je končal nesrečno, s tem se je končala tudi njena športna kariera. Prepričana je, da je šlo za poškodbo pri delu in zato od ministrstva zahteva okoli 160.000 evrov odškodnine zaradi poškodb, izpada dohodka, stroškov zdravljenja in druge nematerialne škode.
V vojski in policiji je zaposlenih 91 športnikov
Država športnikom z zaposlitvijo v Slovenski vojski in policiji pomaga pri njihovi socialni varnosti in jim omogoča, da lahko brezskrbno trenirajo in tekmujejo. Trenutno je tako zaposlenih 91 športnikov. Kaj primer Avbelj pomeni pomeni zanje? Ali bi lahko Peter Prevc, ki je zaposlen v policiji, od ministrstva za notranje zadeve terjal odškodnino, če bi se poškodoval pri skoku? Ali bi lahko gorska kolesarka Tanja Žakelj, zaposlena v Slovenski vojski, odškodnino za poškodbo pri spustu s kolesom terjala od ministrstva za obrambo? Ali bi poškodba Primoža Kozmusa na olimpijskih igrah štela za delovno poškodbo?
»Težko,« pravi ljubljanski odvetnik mag. Kristijan Prostran, dober poznavalec odškodninskega prava. »Skoki se verjetno Petru Prevcu ne štejejo v delovno obveznost, ker je še aktiven športnik. Ko skače, ni v službi,« pojasni odvetnik. Pri Ireni Avbelj so razmere nekoliko drugačne. Na usodno evropsko prvenstvo je šla v službi domovine, dokaz za to sta dva ukaza njenih nadrejenih neposredno z generalštaba Slovenske vojske. Na tekmovanje jo je torej napotil delodajalec, zato je bil skok opravljen v okviru njenih službenih obveznosti. Prostran pojasnjuje, da je pri športnikih sicer težje dokazovati odgovornost delodajalca. Pri odločitvi za tekmovalni šport namreč tudi sami sprejmejo tveganja, ki jih ta prinaša.
Tekme niso del službenih obveznosti
Temu pritrjujejo tudi v generalni policijski upravi. »Tekme, ki se jih udeležuje športnik, ne sodijo med naloge po pogodbi o zaposlitvi, zato po našem mnenju poškodba na tekmi ne bi bila poškodba pri delu,« pravi tiskovni predstavnik policije Drago Menegalija. Če bi se poškodoval vrhunski športnik, zaposlen v njihovih vrstah, bi presojali, v kakšnih okoliščinah se je poškodba zgodila. O poškodbi pri delu bi lahko govorili, če bi nastala pri delu in nalogah, ki jih je športnik po pogodbi o zaposlitvi dolžan opraviti za policijo. Največkrat gre za sodelovanje v preventivnih akcijah, na propagandnih, protokolarnih in drugih prireditvah, ki jih organizira ali na njih sodeluje policija. Tudi Simon Korez iz Slovenske vojske poudarja, da gre za hipotetične primere, na katere ne morejo dati enotnega odgovora. Če bi do poškodbe prišlo, bi vsak primer preverjali posamič.
Vsaka poškodba še ne prinaša odškodnine
Odvetnik Prostran ob tem poudarja, da vsaka poškodba pri delu ne prinaša samodejno tudi odškodnine. Zaposleni je do nje upravičen le, če zanjo ni kriv sam, ampak njegov delodajalec; bodisi krivdno, ker ni poskrbel za varno delovno okolje in za spoštovanje zakonodaje na tem področju, ali pa objektivno, ker gre že po naravi za nevarno delo. Odvetnik je prepričan, da je v primeru Irene Avbelj delodajalec vsaj objektivno odgovoren, saj skoki s padalom predstavljajo nevarno dejavnost. Pri tem pa se bo ugotavljalo, ali se lahko tudi skakalki očita očita soodgovornost ali celo izključno odgovornost za nesrečo. »Če bi se izkazalo, da je tudi sama storila kaj narobe, naredila kakšno osnovno napako ali pa opustila potrebne varnostne ukrepe, potem se bo lahko delodajalec skliceval, da za nesrečo ni odgovoren oziroma vsaj ne v celoti,« pojasnjuje.
