Vlada, pristojno ministrstvo in Nacionalna agencija RS za kakovost v visokem šolstvu (Nakvis) bi morali poskrbeti, da bi bili študijski programi in zavodi, ki jih izvajajo, evalvirani in akreditirani po natančno določenih merilih in v skladu s potrebami družbe. Tistim, ki meril ne bi izpolnili, bi morali akreditacijo odvzeti oziroma je ne podaljšati. Cilji, ki zadevajo kakovost in raznovrstnost programov, pa bi morali biti ugotovljivi in merljivi, piše v reviziji računskega sodišča. Omenjena trojica teh nalog v obdobju od 1. januarja 2010 do 31. decembra 2013 ni izpolnila, zato si je prislužila negativno mnenje.
Nejasni predpisi, merila, potrebe
Iz poročila državnih revizorjev je mogoče izluščiti, da je bilo evalviranje in akreditiranje programov v veliki meri samo sebi namen. Ob neizpolnjevanju zahtevanega – kolikor je bilo zahteve sploh mogoče razbrati – se ni praviloma nikomur zgodilo nič. Število študijskih programov se je zato povečevalo. Ker pristojni niso zagotovili, da bi bili akreditirani le kakovostni in raznovrstni študijski programi, pa obstaja tveganje – tako revizorji –, da država nenamensko porablja javna sredstva.
Pravne podlage – od zakonov do leta 2010 sprejetih meril za akreditiranje – so bile tako nejasne, da v postopkih preverjanja ni bilo jasno, kaj naj bi se sploh preverjalo. Še manj je bilo razvidno, v katerih primerih so finančna sredstva »zadostna« in za koliko časa, kdaj so kadri »ustrezni« in kdaj ne, kaj naj bi pomenila »potencialna obremenjenost profesorjev«… Evidence o podatkih glede kakovosti so se neredko podvajale, preglednih, jasnih informacij o kakovosti pa študentje vseeno niso mogli dobiti. Tudi tega, kakšne programe potrebuje družba, ni določil noben organ, čeprav bi po mnenju računskega sodišča moral.
Diskriminirani izredni študenti
Svet Nakvisa, ki ga je nekaj časa vodila sedanja ministrica Maja Makovec Brenčič, ni definiral niti minimalnih standardov, po katerih bi presojali, ali so merila izpolnjena. In ker ni bilo standardov, ni bilo mogoče razbrati, kako kakovosten je posamezni program. Svet agencije tudi ni zagotovil enake kakovosti rednih in izrednih programov. Okrnjeni obsegi izrednih študijev Nakvisa niso motili toliko, da bi zavrnil akreditacijo ali kako drugače ukrepal. S tem je svet po mnenju revizorjev diskriminiral izredno vpisane študente, saj »njihove diplome ne pomenijo nujno enakega znanja«. Glede podeljevanja koncesij zasebnim zavodom pa ni bilo jasno, »ne kdo ne kako« naj bi ugotavljal potrebe po koncesijah. Prav tako ni bilo določeno, v katerih primerih bi veljalo te zavodom odvzeti.
Ministrica za izobraževanje Maja Makovec Brenčič poudarja, da je bilo od leta 2013 marsikaj storjenega. »Uredili smo evidence, spremenili merila, določili minimalne standarde, povečali prehodnost…« našteva. Najpomembnejši odgovor pa prinaša novela zakona o visokem šolstvu. »Prehod na institucionalno akreditacijo bo bistveno olajšal postopke – Nakvis bi sicer moral voditi postopke reakreditacije 900 programov. Zavodi bodo lahko bolj učinkovito pripravljali programe in zagotavljali aktualnost in povezljivost s trgom dela. Pomembno pa bo tudi drugačno financiranje. Ko bomo z univerzami in fakultetami sklepali štiriletne pogodbe, bo obseg sredstev odvisen tudi od doseženih ciljev in učinkovitosti,« napoveduje.
Merjena ali vrednotena kakovost
Direktor Nakvisa Ivan Leban pravi, da bo Nakvis spoštoval mnenje računskega sodišča in v 90 dneh pripravil odzivno poročilo. Ob tem pa se sprašuje, kaj pravzaprav pomeni biti »učinkovit«. Pomeni to biti »effective« ali »efficient«? Računsko sodišče je besedo učinkovit povezalo s pojmi enostavnost, preglednost, enotnost… »Računsko sodišče nas je obiskalo že dvakrat, toda štirikrat so nas obiskali inšpektorji, ki niso ugotovili nepravilnosti,« dodaja.
Leban opozarja, da gre za dva pristopa k ocenjevanju kakovosti: ta je lahko merjena ali vrednotena. »Če zagotavljanje kakovosti zreduciramo na izpolnjevanje zahtev, ki so določene z veliko številčnih kriterijev, ne da bi upoštevali raznolikost visokega šolstva, potem zagotavljanje kakovosti postane birokratski postopek. Tako na zavodih ne bomo razvijali kulture kakovosti,« je prepričan.
