Srce gledališča in največja fascinacija v njem je zame brez dvoma igralec. In dosedanjo pot, čutim pa, da bo tako tudi v prihodnosti, vidim zlasti kot iskanje načinov, kako bi skupaj z igralci dosegel kar največ. Pri meni je tako, da mi ogromno stvari v zvezi s predstavo pride na misel, še preden sploh začnemo vaje – vizualni elementi, literarne in filmske reference, mnoge zamisli... Kar je sicer čisto v redu, toda lahko se zgodi, da začne potem v procesu vse to dušiti samo uprizoritev. Zato se v času vaj ukvarjam predvsem s tem, kako bi te vsebine, ki so rezultat študija, raziskovanja in priprave, postopoma prilagodil in ohranil tisto, kar se potrdi skozi igralca. Izjemno me zanimata tudi luč in celostna estetika predstave, toda med procesom se najbolj osredotočam na igralce.
Vam pri tem kaj pomaga, da imate precej stalno zasedbo sodelavcev?Ekipa, s katero delam, je moja druga družina. Scenograf Darjan Mihajlović Cerar, kostumografinja Branka Pavlič, avtor glasbe Miha Petric – to je moj trojček, kot rečem, s katerim sem ustvaril čisto vse predstave doslej in upam, da bo tako še naprej. Ves čas delam s fotografinjo Mankico Kranjec, zelo veliko tudi z dramaturginjo Evo Mahkovic. Rastemo skupaj, smo iz iste generacije, z vsakim projektom se nam pridruži še kdo. Režiser je le eden izmed sodelujočih pri uprizoritvi in drugim rad puščam njihov kreativni prostor, ki je seveda včasih širši, drugič ožji. Iščem pa predvsem stik – kajti to, da nekaj naredimo skupaj, je v gledališču najlepše.
Ko ste že omenili generacijo – po koncu študija ste najprej režirali v Gledališču Glej, kjer ste bili eno leto tudi rezident. Rezultat rezidence je bil precej obsežen projekt Nemo mesto, v katerem so sodelovali gledališčniki, pesniki in filmarji iz več evropskih mest in bi ga nemara lahko označili tudi kot premislek neke generacije.Drži, Nemo mesto je bil projekt, ki je bil zavestno narejen kot generacijski, vendar morda ne toliko iz neke potrebe po tem, da bi artikuliral svojo generacijo, ki jo v resnici čutim kot zelo razpršeno in ohlapno, temveč prav iz radovednosti, ali sploh obstaja kaj, kar bi jo določalo. Odgovori, ki smo jih pri tem našli, so bili zelo mešani. Občutek imam, da smo sicer naleteli na določene poteze, ki pa so vezane bolj na čas kot na generacijo kot tako, in pravzaprav me ta vprašanja v ožjem smislu ne zanimajo več. Je pa seveda vselej prijetno, če imaš možnost v predstavi razviti neko svojo idejo – v tem primeru recimo to, da se besedilo napiše povsem na novo, da ga sestavlja poezija in da pri tem sodelujejo umetniki iz vse Evrope. Sicer pa se ti v gledališču vedno odpira širok nabor možnosti in vselej lahko nekaj na novo raziščeš ali narediš. Privlači me to, da lahko avtorsko ustvarjam – v smislu, da vsebine adaptiram, sestavim po svoje ali postavim na oder nekaj, kar v osnovi ni gledališka snov.
Vam je to ljubše od dela z že izgotovljenim dramskim besedilom?Gre za nekaj drugega: v primeru, da neki tekst že sam po sebi dobro deluje, sem včasih čisto oropan idej, kaj naj z njim sploh še naredim. V besedilu namreč vselej iščem neko luknjo, ne v smislu, da bi bil slabo napisan, ampak da lahko kot avtor vanj vstopim in vzpostavim dialog z njim, ne pa da sem zgolj nekakšen porodničar. Ta odprtina lahko nastane zaradi sloga teksta, časovnega odmika ali česa drugega. Za veliko sodobnih besedil se mi zdi, da jih je treba realizirati ravno tako, kot so napisana, kar občutim kot problem.
Zanimivo, da je lahko moteče, če je besedilo predobro...V gledališču je eno, kar človek na odru govori, še pomembneje pa je, v kakšnem stanju je in kaj doživlja, torej kako govori. Tudi banalno besedilo lahko na odru poveš vrhunsko, če imaš pri tem pravo intenco, če si v pravi situaciji. Prav tako lahko odličen tekst zveni zelo dolgočasno, kadar tega ni.
Obe predstavi, ki ste ju zrežirali v Mestnem gledališču ljubljanskem, to sta bili Café Dada in Do zadnjega diha: Zdaj, sta nastali po vnaprej danih motivih, namreč na podlagi del prvih dadaistov ter znamenitega Godardovega filma. Je šlo pri tem za neke vrste hommage?Gotovo je šlo pri teh predstavah tudi za poklon, to se zgodi že z izborom snovi kot take. Zamisel za Café Dada sem dobil že na akademiji pri obravnavanju dadaizma v gledališču in vse od takrat sem si želel narediti večer v Cabaretu Voltaire. V obeh omenjenih primerih sem šel pred začetkom študija v izjemno obsežen raziskovalni proces, sprva sam in potem še z ekipo; pri tem je seveda šlo tudi za premislek zapuščine dade oziroma Godarda. Pravzaprav si pri vsaki predstavi odprem neko vzporedno polje inspiracijske raziskave – včasih neposredno, da se zdi kot hommage, včasih gre za kakšne druge vsebine, ki so mi v oporo kot ustvarjalcu. Pri pripravi predstave Neli ni več v Lutkovnem gledališču Ljubljana smo na primer brali različne avtobiografije glasbenikov in gledali dokumentarne filme, da smo ugotavljali, kaj dejansko pomeni stati na odru kot glasbenik – o čem razmišljaš, v kaj moraš verjeti... Igralci so začeli že jeseni vaditi kot bend, naredili smo tudi videospot, posneli dve skladbi v studiu in vse to je pri oblikovanju predstave zelo pomagalo. Tudi zaradi tega nenehnega intelektualnega pogona imam rad gledališče: ker se moraš vseskozi odpirati novim stvarem, prisluhniti materialu, ki ga oblikuješ. To ti omogoča, da si ves čas nad nečim očaran.
Kaj vas je sicer najbolj zaposlovalo pri predstavi Neli ni več?V tem projektu je bil ključen Miha Petric, ki je napisal avtorsko glasbo, besedila skladb pa je prispeval pesnik Gašper Torkar. Osnovna zamisel drame je, da gledalec spremlja vajo benda, na kateri se izrisujejo napeti odnosi med njenimi člani in sliši glasba, ki jo skupaj ustvarjajo. Besedilo je precej preprosto, vendar ima ganljivo zgodbo. Dialoge smo postopoma skoraj povsem spremenili, da so igralci lahko razvili živost likov, ohranili pa smo situacije. Ker se vse zgodi v enem samem prostoru, smo morali ustrezen vizualni jezik šele poiskati, saj smo imeli ambicijo preseči podobo predstave, ki jo implicira besedilo. Bližnjic ni nikoli, pri nobenem projektu; vesel sem že, če je bazen možnosti, v katerem se kopamo med procesom, dovolj velik.
