Fantastične podobe oddaljenih svetov, pustolovska doživetja in nadčloveški napori, ki se končajo junaško, so od nekdaj eno najmočnejših gonil filmske domišljije. Vse našteto se običajno združi v pustolovskem filmu. In prihajajoči teden bodo slovenska platna prav v znamenju pustolovščine. Filmski ljubitelji se nestrpno veselijo predvsem nove izvedbe legendarne Knjige o džungli. Pešava priredba izpred dveh desetletij z Jasonom Scottom Leejem v glavni vlogi je gotovo pustila nepotešene apetite. Zato spomin sega še do najznačilnejše risane predelave, ki jo je leta 1967 za Disney režiral Wolfgang Reitherman. Zakaj se Disney vrača še s filmsko različico? Ko boste videli Šir kana, vam bo takoj jasno.
Tehnološko vrhunski, a zvest Kiplingu
Film odlikujejo predvsem tri stvari: izjemna uporaba digitalne CGI-tehnologije, prepričljivo opiranje na Kiplingovo knjigo in pa odlična igralska zasedba, ki s svojimi glasovi doda piko na i. Tako kritikom kot gledalcem, ki so si film že ogledali in ga skoraj enoglasno sprejeli z navdušenjem, je dih jemala predvsem izjemna fizična plat filma. Živalski liki, kot so krvoločni tiger Šir kan (Idris Elba), zahrbtna kača Kaa (Scarlett Johansson) in marlonbrandovski gigantski opičji kralj Louie (Christopher Walken), so digitalno tako prepričljivo narejeni, kot da bodo vsak trenutek stopili s platna. Tudi Mavgliju (Neel Sethi) pa režiser Jon Favreau ne prizanaša, saj se mora spopasti s številnimi džungelskimi preprekami in fizičnimi preizkušnjami.
Kot Povratnik za družino, že ocenjujejo kritiki, saj je deček tako pristen, kamera tako blizu in doživetje džungle tako močno, da spominja na Leov oskarjevski pasijon. Le da tokrat medved ne mrcvari glavnega junaka, ampak je eden od zvezd kar sam, in to pojočih, saj bo znova izvedel svojo znamenito pesem iz leta 1967, zapel pa jo bo kar Bill Murray, ki je posodil glas Baluju. Fizična plat je zaokrožena z dobro taktiko, da se razen udarnega začetka zelo zvesto drži izjemnega Kiplingovega romana, ki že več kot stoletje nedvomno stoji sam zase. Kot opombo pod črto dodajmo le še to, da ima studio bratov Warner v sodelovanju s studiem Imaginarium že v postprodukciji svojo priredbo knjige, ki bo izšla čez dve leti, v njej pa bosta nastopila Christian Bale in Cate Blanchett…
Važno je sodelovati
»Raje sem trezen bedak kot pijan strahopetec,« je nekoč Eddie Edwards rekel svojemu dvomečemu trenerju. Še preden je postal legendarni »orel Eddie«, eden najmanj talentiranih, a hkrati najbolj znanih smučarskih skakalcev doslej. Sicer se mu je celotna karavana posmehovala, pa tudi trepetala zanj ob številnih padcih, še zdaj je predmet šal, a njegove izjemne volje nikakor ne gre pomanjševati. Človek se je odločil, da bo olimpijec, in kot velikemu športnemu antitalentu so mu v Veliki Britaniji ostale le zimske igre, natančneje skoki, pri katerih do njega Britanci sploh še niso imeli predstavnika.
»Pa ti veš, da začnejo skakalci trenirati pri štirih, petih letih?« ga vpraša trener (Hugh Jackman). A Eddieju (Taron Egerton) je vseeno, saj je važno sodelovati, mar ne. Zato mu je uspelo. Leta 1988 je nastopil v Calgaryju, skoraj desetletje kasneje pa za osebni rekord skočil celo 115 metrov. A ni le sodeloval, ampak je na svoj edinstven način zaznamoval in pomagal popularizirati skakalni šport med ljudmi, ki prej zanj niti slišali niso. Vam je bil všeč film Ledene steze? Potem vam bo gotovo tudi Orel Eddie.
