O Henryju Fordu, ustanovitelju istoimenske znamke avtomobilov, verjetno težko napišemo kaj novega. Čeprav ga že dolgo ni več med nami, njegov duh ostaja. Duh tistega, ki si je upal tvegati, imel dobre zamisli, ki jih je znal udejanjiti v praksi, in tistega, ki je znal prisluhniti sodelavcem. Čeprav je bil človek, ki je razdvajal ljudi. Kot je v navadi, so geniji po navadi težko razumljeni in imajo svoje muhe, ki se tepejo s povprečnim dojemanjem sveta in družbenih norm.
Henry Ford se je rodil leta 1863 v bližini Dearborna pri Detroitu, kjer je leta kasneje ustanovil tudi lastno tovarno, ki je z leti prerasla vse meje mesta, države in celine. Prve tehnične korake je naredil, ko mu je v otroštvu oče podaril žepno uro, ki jo je nato razstavljal in sestavljal v nedogled, pri prijateljih pa si je pridobil ugled odličnega popravljalca ur. Tehnično šolo je hitro končal in se zaposlil pri izumitelju Edisonu ter leta 1896 izdelal prvi lastni štirikolesnik z motorjem z notranjem izgorevanjem.
Avti slabe kakovosti in predragi
S kapitalom lesarskega barona Williama Murphyja je nato ustanovil Detroit Automobile Company, toda začetki so bili težki, avtomobili slabe kakovosti in predvsem predragi. Zato so leta 1901 vlagatelji prvega podjetja ustanovili novo, Ford Motor Company, v katerem je bil Henry glavni inženir. Ko je leto kasneje zapustil podjetje, ki je nosilo njegovo ime, so ga preostali lastniki preimenovali v Cadillac, Henry Ford pa je z lokalnim prodajalcem premoga Malcolmsonom ustanovil »novi« Ford ter se osredotočil na razvoj poceni in zanesljivega avtomobila.
Pravi preboj je seveda leta 1908 tudi po zaslugi tekočega traku pomenil model T. Kar je sledilo, je zgodovina. »Henry Ford ni izumil tekočega traku, ta je v svojih različnih oblikah v proizvodnji obstajal že prej. Ga je pa tako izpopolnil, da je postal dobičkonosen. Ideje je dobival od delavcev iz proizvodnje, njegova največja prednost pa je bila, da jim je znal prisluhniti,« ve povedati James Meigs, urednik revije Popular Mechanics. Zamisel za izpopolnjeni tekoči trak je dejansko dobil, ko so ga v pisarni obiskali delavci in mu predlagali, da bi namesto takrat uveljavljenega načina sestavljanja avtomobilov, ko se je delavec premikal po tekočem traku na različne delovne postaje, zadevo obrnili in bi se tekoči trak premikal mimo delavca. Vsak delavec je tako opravljal eno delo, ki ni bilo pretirano zahtevno, tako ni potreboval izurjenih mojstrov, osnovnih delovnih gibov pa je lahko naučil vsakega.
Delavce je plačeval dostojno
Še po nečem je bil Henry Ford znan: delavcev ni izkoriščal do onemoglosti, saj je za tiste čase plačeval dostojne zneske, zaposleni pa so mu vračali s pripadnostjo podjetju, s katerim so se identificirali. Več denarja pa je pomenilo, da so si lahko tudi več privoščili, tudi nekaj, kar je bilo za tiste čase neverjetno – avtomobil. Seveda model T. Proizvodne zmogljivosti in učinkovitost tekočega traku so izboljševali vsak dan, podjetje je tako kmalu novi štirikolesnik s tekočega traku zapeljalo vsakih 24 sekund, do leta 1927 pa so jih izdelali 15 milijonov, kar je polovica vseh avtomobilov, ki so jih tedaj prodali po svetu. Nič čudnega, da ni bilo izdelka, ki bi tako zelo spremenil Ameriko in svet, kot je bil ravno model T.
Prvi primerki so stali 1000 dolarjev, kmalu jim je cena padla na 800, na koncu pa je stal 365 dolarjev. »Grem, kamor hočem in kadar hočem. To je bila filozofija tega avtomobila, ki je postal glavno prevozno sredstvo Amerike. Potovanje je postalo zabava, preživljanje prostega časa. Avtomobil je postal predmet osebne svobode, Ameriko pa smo prilagodili avtomobilu, ne avtomobila Ameriki,« je povedal Al Canovillo z univerze v Stanfordu. V Fordovem naslednjem koraku k optimizaciji so morali inženirji nove modele zasnovati tako, da so bili nekateri sestavni deli izmenljivi med seboj, kar je pomenilo, da je lahko bil sestavni del z modela T pritrjen tudi na modelu A. Še več, dobaviteljem polizdelkov je natančno predpisal, kakšna mora biti embalaža, ki jo je nato uporabil pri izdelavi avta. Zgodba, da je nekoč dejal, da lahko kupci dobijo model T katere koli barve, le da mora biti črna, pa je tudi že znana.
Henry Ford, ki je imel le enega sina, Edsla, s katerim pa sta imela težaven odnos, je imel tudi temno stran značaja, med drugim je bil med prvo svetovno vojno prepričan pacifist, v drugi pa so njegove tovarne učinkovito izdelovale vozila, letala in orožje za ameriško vojsko. Kljub temu da je bil prepričan antisemit, prostozidar, leta 1914 pa je izdal knjigo, v kateri je prepričeval odgovorne, da bi morali mladini prepovedati kajenje cigaret. Upokojeni kurator muzeja Henryja Forda Bob Casey pa je priznal, da ga je od nekdaj navduševal Fordov pristop k življenju: »Bil je eden od tistih ljudi, ki nekega dela niso prevzeli zato, ker bi vedeli, kako naj ga opravijo. Pogosto je projekte prevzel zato, ker ni vedel, kako naj se jih loti. In se je potem skozi te projekte učil. Izbral je precej težak način učenja.« Henry Ford je umrl leta 1947 v starosti 83 let, njegova največja zapuščina pa je tako imenovani fordizem – množično izdelovanje poceni izdelkov v kombinaciji z dobrim plačilom za delavce. Odprl je vrata potrošništvu.
