Aleksander Mervar, direktor Elesa: Končne cene električne energije bodo samo še rasle

Poslovno pot v elektroenergetiki je Mervar začel leta 1998 kot direktor gospodarsko-finančnega sektorja v Termoelektrarni Trbovlje. To, da je iz Zasavja, ne skriva. Tudi ko govori o trboveljski družbi, ki je od novembra 2014 v likvidaciji, mu ni vseeno. Razumljivo, prihaja namreč iz okolja, kjer je brezposelnost v zadnjih letih samo še rasla. Leta 2006 je bil član uprave Istrabenz Gorenja, torej v času, ko je Istrabenz vodil Igor Bavčar. Vendar je funkcijo poleti leta 2008 zapustil. Pred tem je bil tudi  štiri leta direktor, pol leta pa  vršilec dolžnosti direktorja ljubljanskega TE-TOL, kjer so mu ponujali direktorski stolček, vendar se je odločil za prestop v Istrabenz Gorenje. Nikoli tudi ni skrival, da je bil med ustanovnimi člani Zaresa, zdaj pravi, da ga politika ne zanima.

Glede plenjenja v energetiki ne poznam odgovora. Če so s plenilci mišljene cene elektrike znotraj skupin GEN energije in HSE, je dejstvo, da so cene v zadnjih dveh letih in pol strmoglavile. Večkrat sem spremljal izjave o tem, da je Termoelektrarna Šoštanj, TEŠ, prejemala precej nižje prodajne cene elektrike kot v preteklosti. To je logično glede na gibanje tržnih cen. TEŠ je namreč leta 2014 dobil najvišjo odkupno ceno elektrike od vseh velikih slovenskih proizvajalcev in ta je presegla vse primerljive tržne cene za več kot 10 odstotkov. To pomeni, da je TEŠ dobil več, kot če bi vso elektriko izvažal v Italijo. In če vemo, da so grosistične cene elektrike v Italiji višje kot v Sloveniji, potem se res sprašujem, kje vidijo trg za takšno ceno.

Težava je, da je ekspanzija obnovljivih virov energije povzročila presežke elektrike, ki udarijo na borzi z električno energijo. Ker so cene iz teh proizvodnih enot subvencionirane do ravni na primer borznih cen, se na eni strani slednje znižujejo, subvencije pa ostajajo enake ali celo višje. Za Slovenijo sta dve referenčni borzi, in sicer v Leipzigu in Budimpešti. Po teh cenah, povečanih za čezmejne prenosne kapacitete in maržo trgovcev, se oblikuje cena elektrike pri nas in ta se bo v prihodnjih letih v Sloveniji gibala med 36 in 37 evrov za megavatno uro. Če pogledamo letna poročila hčerinskih družb vseh pet elektro distributerjev (Elektra Celje, Gorenjska, Ljubljana, Maribor in Primorska, op.p.), je bila leta 2014 povprečna prodajna cena elektrike okoli 47 evrov za megavatno uro. In če je dobil TEŠ 57 evrov za megavatno uro – od tega odštejem v povprečju okoli 6 evrov na megavatno uro zaradi sistemskih storitev, ki jih zagotavljajo Elesu – še vedno dobimo 51 evrov oziroma 5 evrov več, kot bi dobil z neposredno prodajo končnim odjemalcem. Na letni ravni je bilo to okoli 15 milijonov evrov dodatka!

Vendar imajo vsa elektro podjetja, ki se ukvarjajo s končno prodajo elektrike odjemalcem, tudi številne druge stroške, ki pa niso všteti v proizvodno ceno elektrike. S tega vidika ne vidim, da bi šlo za kakršnokoli plenjenje. Ker je HSE v 100-odstotni državni lasti, je na neki način vseeno, kje je dobiček lociran. Če neka proizvodna družba ustvarja dobiček, še ne pomeni, da imajo zaposleni ali pa okolje pravico, da si ta dobiček lastijo. Pomembno je le to, da takšna družba izpolnjuje svoje obveznosti do zaposlenih, dobaviteljev, lokalne skupnosti in države. Dobiček in njegova razporeditev sta izključno v domeni lastnika.

Glede plenjenja v energetiki pod pojmom privatizacije pa menim, da gre za neutemeljene trditve. Iz veljavne strategije upravljanja kapitalskih naložb države izhaja, da so infrastruktura in elektrarne strateška naložba. Dokler bo veljala ta strategija, jih nihče v tej državi nima pravice prodajati. Res pa je, da to ne velja za hčerinske družbe elektro distribucij. Vendar ne dvomim, da bodo nadzorni sveti elektrodistribucijskih družb še posebej previdni pri izdajanju soglasij za odtujitev naložb v hčerinskih družbah.

Poglavitni odgovor je, kako šaleškemu energetskemu bazenu zagotoviti stabilno finančno okolje. Elektroenergetski sistem TEŠ potrebuje, vendar to ne more biti izgovor za kakršnokoli stroškovno ceno proizvedene elektrike. Glede na stroške iz leta 2014 in glede na prihodnje referenčne prodajne cene, ki jih lahko doseže TEŠ s svojim profilom proizvodnje, se bo po mojih izračunih izguba TEŠ skupaj s Premogovnikom Velenje gibala med 110 do 130 milijonov evrov na leto. Dejstvo je, da TEŠ lahko uporablja le velenjski lignit in da premogovnik ne more prodajati lignita nikamor drugam kot le TEŠ. Torej je vseeno, kje je locirana izguba, na koncu je prikazana v konsolidirani bilanci HSE.

Kar se tiče zaposlenih, pa: iz izkušenj na začetku svoje poslovne poti sem za to izjemno občutljiv, in preden se lotim ukrepov, ki prizadenejo zaposlene, poskušam izvesti vse druge ukrepe. Vendar so razmere v tem energetskem kompleksu izjemno hude. Na žalost bo ceno plačalo tudi določeno število sedaj zaposlenih. Vendar, ves čas se je poudarjalo, da blok 6 potrebuje 200 zaposlenih, a ne?!

Pred leti smo imeli v Sloveniji štiri močne elektroenergetske centre: šaleškega, mariborskega, posavskega in zasavskega. Slednji je bil pri vseh prizadevanjih najmanj uspešen. Glede na vse, kar je bilo narejeno v zadnjih petih letih, je bilo najbolj uspešno posavsko okolje. Šaleško okolje je bilo z brezkompromisnim zagovarjanjem bloka6, takšnega, kot je, uspešno. Še vedno trdim, da je Slovenija takrat potrebovala nov premogovni blok. Vendar smo ga za elektroenergetski sistem zgradili premočnega in prevelikega.

Politik ni strokovnjak s področja elektroenergetike, vsak od politikov zaupa določenim ljudem, strokovnjakom. Pri elektroenergetski zgodbi je pomembno, ali je tisti, ki politiku svetuje, do njega korekten ali ne. Menim, da je bila pri tem politika zlorabljena, saj je dobila napačne informacije.

Tega ne bi komentiral. Ni pa nobena skrivnost, da me je v začetku leta 2009 takratni predsednik stranke Zares Gregor Golobič vprašal, kakšno je moje mnenje o bloku6. Pripravil sem dokument, ugotovitve in predlogi so bili zelo jasni: predlagal sem »stand-by« za vsaj pol leta oziroma zadržanje pogodbe z Alstomom, tudi na račun izgube tistih 20 milijonov evrov vplačane varščine. V tem času pa se preučijo dileme, kot so: zakaj takšna moč, zakaj zadnjih 20 let samo polovična proizvodnja glede na razpoložljivo moč, kaj bo s preostalimi napravami, fiksnimi stroški, zaposlenimi. Zelo jasno sem zapisal, da bi lahko 400-megavatni blok v 40 letih pri enakomerni pasovni proizvodnji proizvedel za malenkost nižjo količino elektrike, kot je bilo in je še predvideno za blok6. V samo ceno projekta se nisem spuščal. Predlagal sem, naj to razčistijo, in zapisal, da cenejše elektrike, kot jo lahko dobimo iz novega premogovnega bloka v TEŠ, ne bomo dobili ter da je narodnogospodarska dobrobit največja, če se kot energent uporablja domači lignit. Energija iz jedrskih elektrarn je bila takrat dražja, da o plinskih elektrarnah sploh ne govorim. Verjetno je bil tudi zato Gregor Golobič takrat proti investiciji v blok6, takšni, kot se je načrtovala.

Ja, ker so bile ocene drugih drugačne. To je tisto, kar sem prej govoril o poštenosti ljudi do politike, ki jih je postavila na določeno delovno mesto.

Elektroenergetski objekti so vsi grajeni za dobo 40 do 60 let. Nihče, vključno z mano, leta 2009 ni pričakoval, da se bodo na trgu z elektriko dogajale takšne spremembe, kot smo jim priča danes. Če bi bile cene elektrike danes takšne, kot so bile ob sprejemanju odločitev o bloku 6, bi ta solidno posloval. In to ne glede na to, da je projekt drag. Blok6 bi lahko bil zgodba o uspehu. Ima namreč daleč največji učinek na BDP, saj je v času njegovega obratovanja 85 odstotkov vseh nakupov opravljenih v Sloveniji, predvsem zato, ker bo uporabljal domači lignit.

Po drugi strani pa blok6 zdaj imamo. Velika napaka je, če ga ocenjujemo samo z vidika TEŠ, presojati ga je treba tudi z vidika velenjskega premogovnika. Tako ugotovimo, da je variabilni strošek na proizvedeno megavatno uro le 12,5 evra, vse ostalo so fiksni stroški. In če blok6 ne obratuje, lahko pa bi, in ima variabilni strošek na proizvedeno megavatno uro 12,5 evra, uvaža pa se po ceni, višji od 12,5 evra, to pomeni narodnogospodarsko škodo. Kar pa se vašega vprašanja tiče, bom zelo kratek: internet je zanimiva stvar. Odtipkaš nekaj imen, pobrskaš za šest let nazaj in dobiš odgovor. In, ker sem šel zdaj na internet, vam moram pritrditi. (smeh)

Do danes me še nobena poteza ni v to prepričala. Kot veste, sem bil pet let podpredsednik nadzornega sveta SOD, zdajšnjega SDH. Sem tudi član nadzornega sveta Kapitalske družbe. Tako mi državno kadrovanje ni tuje. Menim, da je prav, da ima vladajoča politika vpliv na svoje naložbe, pa katerakoli to že je. Potem ko smo vstopili v OECD, bi se zdaj najprej vprašal, kaj smo od tega v Sloveniji pravzaprav imeli, razen tega, da imamo SDH. Danes pa nekateri, tudi novinarji, ne vedo, kdo je za kakšno stvar pri nas odgovoren. Mešajo se pristojnosti ministrstev, vlade, SDH. Če bo SDH opravljal te menjave, bo verjetno moral najprej zamenjati člane nadzornih svetov, potem pa bodo nadzorniki zamenjali uprave v državnih elektro družbah. Za zdaj, kot vem, ni bil še nihče zamenjan. Res je, novinarji so pisali, da bodo zamenjali tudi mene na vrhu Elesa.

Da, tudi v vodstvu HSE. Vendar, služba in funkcija, ki ju opravljam, nista edini na tem svetu, bom pač delal kaj drugega. In če že pride do menjav, naj bodo te korektne. Izplačajo naj se odpravnine, ne pa da se vodstveni kadri razrešujejo iz krivdnih razlogov, ker bi nadzorniki radi menjali, bojijo pa se medijskih posledic zaradi izplačanih odpravnin. Takšni posamezniki na koncu nimajo možnosti pravice do socialne podpore, težko dobijo novo službo, tožarijo se in morda po petih letih celo dosežejo, da se jim krivica popravi. To je nepošteno. Treba je vedeti: nadzorni svet SDH je bil potrjen v parlamentu, kjer odloča večina, in to je praviloma aktualna koalicija. Na neki način je tudi prav, da ima koalicija možnost odločati o tem, za kar odgovarja. Skratka, na vaše vprašanje ne bom odgovoril pritrdilno. Počakajmo. Do zdaj je še vsaka vlada popravila kadrovske strukture v državnih podjetjih.

To, da se ukvarjamo s TEŠ6, je predvsem medijsko zanimivo. Za medije tako ni zanimivo, da je Eles kot vodja konzorcija pridobil 12,5 milijona evrov nepovratnih sredstev za projekt FutureFlow. Ali pa da imamo projekt SUMO, ki je edini tovrstni na svetu. Ni zanimivo niti to, da se ta trenutek skupaj s Hrvati pripravljamo na 100 milijonov evrov vreden razpis za projekt Sincro.Grid. Ali pa da smo podpisali pogodbo s hrvaškim in bosanskim operaterjem, s čimer bomo prav zaradi bloka6 na leto prihranili 11 milijonov evrov. Skratka, spremembam se prilagajamo, zato Eles velja za enega najbolj naprednih sistemskih elektrooperaterjev v Evropi. Medijsko zanimivo je láhko branje, kar blok6 prav gotovo je. Z njim je elektroenergetika obremenjena že od leta 2008 naprej. Vendar, enkrat si bo treba priznati: blok6 imamo, rešiti ga moramo tako, da bo najboljše za vse deležnike. Žrtve pa vsekakor bodo.

Glede elektrodistribucijskih družb moram biti korekten: vsi tisti, ki opravljajo dejavnost po pogodbi s SODO, delujejo kot nekakšen hibrid gospodarske javne službe operaterja distribucijskega omrežja. Njihovo poslovanje je »ukalupljeno« v metodologijo, kot jo določa Agencija za energijo. Po podatkih o poslovanju iz leta 2014 te družbe dosegajo donos, kot jim ga predpiše agencija. Ko sem prebiral medijske članke, sem bil presenečen, ko sem zasledil izjavo, češ da distribucijske družbe nimajo denarja za nove naložbe. Kdor pozna metodologijo Agencije za energijo, ve, da gre za neznanje ali pa celo laž. Agencija namreč za vsako naložbo, ki se realizira zaradi opravljanja gospodarske javne službe, prizna polno amortizacijo na nabavno vrednost naložbe in prizna tudi donos, ki je višji od obrestnih mer oziroma skupnih stroškov najetih posojil. Ob tem, da je povprečna zadolženost glede na dejavnost distribucije izjemno nizka. Če jo primerjam z zadolženostjo Elesa, je nižja za polovico. Ocenjujem, da se lahko te družbe namensko zadolžijo za najmanj 600 milijonov evrov.

Večja nevarnost pri elektrodistribucijskih družbah je v njihovih hčerinskih družbah. Te imajo nizek kapital, zaradi prodaje elektrike izjemno visoke prihodke in odhodke, za elektriko pa veljajo izjemno nizke marže. In ker nimajo svojih proizvodnih virov, tudi niso sposobne dolgoročno določati, kakšne bodo nakupne cene elektrike. Zato si morajo pomagati s tako imenovanimi izvedenimi finančnimi instrumenti. Samo ena malo večja napaka lahko pomeni potop oziroma stečaj.

Govorim hipotetično. Nobena elektro družba v letu 2014 sicer ni ustvarila izgube. Edina, ki je leta 2014 prikazala izgubo, je bila Elektro Energija, hčerinska družba Elektra Ljubljane. Vse distribucijske družbe so takrat poslovale pozitivno.

Pri plačah se mora vsako leto prišteti 0,5 odstotka za vsako leto delovne dobe, torej je v zadnjih 15 letih samo iz tega naslova 7,5 odstotka. Zaposleni v času delovne dobe praviloma tudi napredujejo, kar je drugi razlog za povišanje plač. Tu je še ekskalacijska klavzula, zapisana v panožni kolektivni pogodbi. Hkrati se je pri marsikom variabilni del plače spremenil v osnovno plačo, kar smo storili januarja 2013 tudi na Elesu, in sicer zato, ker se je sistem nagrajevanja izrodil. Pomembno je, ali so slovenske energetske družbe stroškovno učinkovite in primerljive z njim sorodnimi družbami izven Slovenije.

In zdaj vprašanje za vas: kaj bi bilo za bolje, da znižam v Elesu število zaposlenih za okoli 100 in prihranim okoli 4 milijone evrov ali da prihranim 11 milijonov evrov pri sistemskih storitvah, kar mi je uspelo s pomočjo zaposlenih? Tuji »Elesi« imajo bistveno manj zaposlenih in več zunanjih pogodbenikov. Če primerjam naše skupne stroške na preneseno megavatno uro električne energije in jih primerjam z ostalimi po Evropi, ugotavljam, da smo zelo nizko! Tako nizko, da slovenski končni porabniki plačujejo eno najnižjih tarif za uporabo prenosnega omrežja v Evropi. Če plače v energetiki primerjamo s povprečnimi plačami v Sloveniji, pa drži, da izstopajo.

In, če se dotakneva še kakovosti Lahovnikovega zakona o plačah vodilnih v družbah v večinski lasti države. Ob pripravi zakona sem opozoril, naj izdelajo simulacijo med družbami. Tako pa imam po Lahovnikovem zakonu v skupini Eles s 1700 zaposlenimi manjšo plačo kot pomočnik tehničnega direktorja v TEŠ.

Ker je nekdo pozabil, da na moje povprečje vpliva tudi povprečje Taluma. Moja plača je tako manjša od plače direktorja družbe v elektroenergetiki z okoli 30 zaposlenimi in do 3000 evrov bruto na mesec manjša od plač ostalih kolegov v elektroenergetiki. Res pa je, da so ravno tako na slabem tudi predsedniki uprav elektro distribucij. Želim samo to, da se poenotijo plače direktorjev v elektroenergetiki. To, da imajo vsi direktorji hčerinskih družb HSE in GEN energije višjo plačo od plače direktorja Elesa, je malo čudno, ne? Nisem jim nevoščljiv, govorim o anomaliji zakona.

2,6-kratnik povprečne plače zaposlenih v Elesu.

Edina napaka tega zakona je, da so pripravljalci z zakonom hiteli in želeli določen populistični učinek. Res pa je, da so nekatere anomalije odpravili, in zato je bil ta zakon po moji oceni dobrodošel. Seveda, če odmislim bedarijo glede plače direktorja Elesa.

Moja napoved je, da bodo končne cene električne energije samo še rasle. In največji šok za trge z vidika dviga cen bi bil napetostni zlom v interkonekciji Evrope. Septembra lani so bile velike težave zaradi proizvodnje elektrike iz vetrnih in sončnih elektrarn ter vdora te elektrike na Poljsko, Slovaško in Češko. Takrat so bile stvari na meji obvladovanja. Če bi torej prišlo do zloma v napetosti, bodo cene elektrike iz klasičnih elektrarn podivjale, in to bi pomenilo skok borznih cen.

Če bi prišlo do takšnega dogodka, se bo spet neko daljše obdobje dajalo prednost varnosti in zanesljivosti, slednjega pa brez klasičnih elektrarn v tem trenutku ni mogoče zagotavljati. Glede združevanja elektro trgovcev pa je predvsem pomembno, kako kakovostno je postopek izpeljan. Ne pa, da se gre v združevanje samo zato, ker se je tega nekdo spomnil.