Problem z demokracijo je njeno bistvo samo: vladavina večine namreč. Ta namreč predpostavlja voljo povprečnežev, povprečneži pa v biološki verigi ovirajo napredek. Najpomembnejše stvari v zgodovini človeštva – prelomni izumi, odkritja ali umetniška dela – so bile vedno, brez izjeme, delo posameznikov navkljub volji, mišljenju ali okusu večine. Človek nikoli ne bi izumil televizije, če bi večino vprašali, ali je mogoče iz Celja gledati tekmo v Buenos Airesu, tako kot James Joyce ne bi napisal Uliksesa, če bi večino vprašal, kaj želi brati: še danes bi tako žvečili jagode in brezdelno poležavali po vejah baobaba ter se skozi škrbave zobe režali idiotu, ki mu je padlo na pamet, da splezamo z drevesa in poskusimo hoditi samo po zadnjih nogah. Kot da smo vsi, jebiga, akrobati.
Nikoli, saj razumete, se ne bi postavili na noge, če se na koncu kreten ne bi spustil z drevesa in smo morali poskakati za njim, da smo ga premlatili in potolkli.
Povprečno mišljenje večine je, po drugi strani, gnalo in izzivalo najboljše med nami – tudi tisti norec, saj razumete, nikoli ne bi splezal z baobaba, če se mu ne bi petdeset tisoč let smejali in govorili, da je to kozlarija – in v tej igri smo nekako rinili naprej. Še nekaj tisoč let in sto milijonov mrtvih pozneje – potem ko smo preizkusili vse te rodovne, plemenske, monarhistične, teokratske in komunistične sisteme – smo odkrili, da je demokracija, hm, še najmanj nepopolna. In ni nam šlo tako slabo, celi dve tisočletji in pol, od stare Grčije do današnje Švedske smo razvijali to, kako se ji že reče, demokracijo.
Dokler se niso v začetku aprila 2016 v slovenskem Delu pojavili rezultati najnovejše raziskave o popularnosti strank.
Nekega dne bo vsekakor tudi ta – sprotna, na videz nepomembna redna mesečna časopisna anketa o popularnosti slovenskih političnih strank – označena kot preobrat v zgodovini politične demokracije. Prvič sta se politična znanost in teorija demokracije soočili z resnim vprašanjem: kaj, če večina noče ničesar? Kaj, če večina preprosto noče nikogar?
Po Delovi anketi je namreč najbolj popularna stranka – že osmi mesec zapored – Slovenska demokratska stranka Janeza Janše, druga pa Stranka modernega centra premierja Mira Cerarja. To samo po sebi, se razume, ne bi imelo bogve kakšnega zgodovinskega pomena, če ne bi imela vodilna Janševa SDS podpore vsega dvanajst odstotkov anketirancev, Cerarjeva SMC pa komaj deset odstotkov. In če se kar šestdeset odstotkov bodočih volilcev ne bi opredelilo za nikogar.
In če ta trend ne bi bil v trajnem in stabilnem porastu.
V tem trenutku, saj razumete, vodilna in najbolj popularna slovenska politična stranka uživa podporo komaj kaj več kot desetine Slovencev! V kakšnih drugih demokracijah bi zaradi takšnih rezultatov sklicevali izredne strankarske konvencije in leteli odstopi vodilnih, v svetu najdemo demokracije, v katerih z borno desetino glasov ne prestopiš niti volilnega praga – nenazadnje, še ne tako davno s takšnim volilnim rezultatom celo v Sloveniji nisi mogel dobiti več kot člana uprave v Adrii Airways ali Novi Ljubljanski banki – danes pa si slovenska stranka z desetimi odstotki glasov mane roke, odpira šampanjec in že sestavlja vlado!
Nisem prepričan, da ne bi hipotetična Slovenska demokratska stranka, z istimi ljudmi in istim programom, celo v Titovi Jugoslaviji dosegla boljšega rezultata. Še če bi obstajala, na primer, Neslovenska demokratska stranka in bi zanjo glasovali vsi Neslovenci v državi, bi imela gotovo dvakrat več glasov od Janševe, osrednje slovenske nacionalne stranke!
Analitiki, seveda, imajo svojo razlago – politični analitiki imajo vedno svojo razlago – in bodo lakonično odgovorili, da so ljudje siti etabliranih strank in političnih elit, da so utrujeni vedno istih politikov, vedno istih volitev in njihovih vedno istih rezultatov. Že mogoče in po svoje smiselno, celo če se strinjamo, da je petindvajset let morda vendarle malce premalo: pol stoletja so Slovenci smeli glasovati samo za eno stranko, in ko so končno dobili priložnost izbirati, jim je že po dvajsetih letih presedlo.
Šestdeset odstotkov slovenskih volilcev tako ne želi voliti nikogar, ne vedo, koga bi volili, ali pa ne bi glasovali za nikogar. Šestdeset odstotkov, če vprašate mene in nekatere vodilne matematične ume naše dobe, je velika, prepričljiva večina od skupnih sto odstotkov, pomembna in vsega spoštovanja vredna večina nekega volilnega telesa, njegove tri petine – še mesec, dva, pa bo ta večina postala dvotretjinska – voljo in mišljenje treh petin ljudi pa je treba upoštevati. V teokratskem absolutizmu ali komunistični diktaturi morda ne, v demokratičnem sistemu, jebiga, pa je treba.
Smisel demokracije, kot smo se naučili, je vladavina volje večine. In če večina Slovencev noče ali nima koga voliti, je čas, da zastavimo tudi to zgodovinsko vprašanje, zadnji krik avantgardne politične filozofije: kaj pa, če prepričljiva demokratična večina preprosto noče demokracije?
