Sodoben način življenja vpliva na medosebne odnose, kar ni dobro. Ljudje so odtujeni drug od drugega, tudi od pristnega stika s seboj, od svojih potreb. Način življenja je postal bolj individualen, manj usmerjen k drugim. Vrednote, kot so solidarnost, sočutje, vzajemnost, so se oddaljile od posameznika in družbe bolj kot kadar koli prej. Kar smo včasih iskali v pristnih odnosih, danes iščemo v virtualnem svetu, ker zmotno verjamemo, da nam lahko da več kot vsakdanje življenje. Vendar je takšno iskanje neuspešno, ne dosežemo zadovoljstva, niti občutka uresničenosti.
Do novega prijatelja na družbenem omrežju je le nekaj klikov. Kakšna prijateljstva se v resnici iščejo?Na družbenem omrežju se dejansko ne išče prijateljstev, temveč bolj površne odnose, ki ne zahtevajo pravega angažmaja. Zato služijo bolj lastni predstavitvi, potrjevanju pri drugih, doseganju navidezne sprejetosti in pripadnosti, ki seveda nimajo dosti skupnega s fizičnimi in čustveno intenzivnimi vezmi. In iskreno pri sebi to vsak prav dobro ve, da se kljub nekaj stotim prijateljem na facebooku počutijo sami in nepovezani.
Na družbena omrežja lahko bežimo tudi pred konflikti, vsakdanjimi težavami. Kdaj postanejo nevarna?Družbena omrežja so nevarna zlasti takrat, ko nekomu služijo za to, da beži iz resničnega sveta. Življenje ga ne zadovoljuje, morda celo trpi, zato skuša znotraj virtualnega sveta zmanjšati, odpraviti frustracijo. Virtualni svet je prijeten, neogrožajoč, ne pozna bolečine, izpostavljanja, tveganja. Ponuja vero v to, da bo nekdo sprejet, uspešen, svoboden, se zabava. Teši psihične potrebe, ne da bi moral dejansko kaj doseči. V resnici pa jih kot socialno bitje lahko poteši le v realnem svetu in neposrednih odnosih z drugimi.
Na omrežjih se čustva izražajo s simboli. Bomo zaradi tega še znali čustvovati v pravem pomenu besede?Na neki način je morda prišlo tudi do zlorabe čustev. Skorajda vsaka stvar, storitev je postavljena v kontekst zgodbe, ki uporabniku vzbudi čustva. Ta so temeljni vidik človeške eksistence in zato smo v teh sporočilih ranljivi in dojemljivi. Mislim pa, da simboli nimajo tolikšne teže, kot jo ima beseda. Reči oziroma zapisati »rad te imam« je verjetno težje kot vstaviti srček. Tudi ubesediti navdušenje nad nečim, izraziti mnenje zahteva več truda in osebnega vnosa kot zgolj klik na dvignjen palec.
Očitno je priljubljenost na družbenih omrežjih vrednota te družbe, mnogi ogromno naredijo za prepoznavnost, všečnost. Od kod te težnje, če vemo, da to ni stvarna podoba?Ne glede na to smo za pripadnost in sprejetost pripravljeni narediti marsikaj, tudi tvegati življenje. Gre za potrebo, ki je po mnenju ameriškega psihiatra in psihoterapevta Williama Glasserja genetsko zapisana in si jo zato vse življenje prizadevamo zadovoljiti, pa čeprav na ponesrečen in neučinkovit način. Zdi se, da si danes bolj prizadevamo sporočiti svetu, kako smo srečni, kot da bi si dejansko prizadevali doseči srečnost.
Kako danes družbena omrežja sooblikujejo samopodobo mladih?»Net generacija« si gradi samopodobo tudi s pomočjo omrežij, kar je lahko dobro, ker ima več možnosti za pozitivno podobo o sebi in stabilno identiteto. Tvegano pa je, ker je deležna tudi negativnega povratnega mnenja in posledic, ki temu sledijo. Zlasti na omrežjih, kjer je identiteta posameznika skrita, je lahko več žaljive komunikacije. Raziskave kažejo na še eno nevarnost, narcisoidno vedenje, ki se lahko razvije z uporabo družbenih omrežij, saj ta medij izrazito poudarja pomen lepote, drugi potenciali pa so nekako spregledani.
