Takrat smo to lahko razumeli kot nazoren prikaz sodobne družbene morale, ki mirno tolerira seksualiziranje produktov od zobne paste do avtomobila, zmoti pa jo umetniško delo. Spraševali smo se, če bi recimo cenzurirali tudi klasični kip Miloške Venere ali nemara celo podobo Device Marije pri dojenju. Zanimivo je tudi, kakšna moralna prepričanja so vodila izbor zabrisanih delov. Naslikane ženske zadnjice na sliki denimo niso sporne.
Seveda ni na upodobljenih telesih prav nič moralno spornega, kar bi bilo treba zamegliti, zakriti, cenzurirati. So pa nedavna razkritja dokumentov panamske družbe Mossack Fonseca, novinarsko poimenovanih panamski dokumenti, pokazala, da je v zvezi s to sliko res nekaj močno spornega: nakup. Vse do razkritja teh dokumentov ni bilo jasno, zakaj so skrivali (zameglili, cenzurirali ipd.) ime kupca.
Panamski dokumenti razkrivajo, kako so umetniška dela postala izjemno priročen način za pranje denarja, skrivanje sumljivega izvora umetnin (denimo nacistično plenjenje), hranjenje slik v skladiščih prostotrgovinskih con, kjer ni treba plačevati davkov, dokler ne pridejo v drugo državo. Poleg tega torej, da oškodujejo državne poračune (za zdravstvo, šolstvo, urejanje cest…), slike zaprejo tudi pred očmi javnosti.
Skesano ugotavljam, da sem se zalotil pri tej, za vestnega državljana neprimerni ideji. Namreč, da bomo »normalna« država postali šele takrat, ko bodo ob špekulativnih finančnih poslih nepremičninskega magnata XY v skladišču prostotrgovinske cone našli denimo: 15 slik Viktorja Bernika, 12 fotografij Nike Autor in 22 skulptur Ištvana Išta Huzjana…
Pa še eno lekcijo je mogoče povezati s to cenzuro slike na televiziji Fox. Da namreč senzacionalna »cenzura« kakšnega šokantnega detajla še ne pomeni, da ni zadaj še kakšnega mnogo večjega problema.
Obstajajo še eni »panamski dokumenti«, ki sicer nimajo zveze z razkritjem davčnih utaj, a na neki drugi stopnji prav poučno prepletejo slikarstvo in pravni red. Ameriški umetnik Richard Prince je bil rojen na območju Panamskega kanala (takrat še pod nadzorom ZDA). Leta 2008 je naslikal serijo slik in jo poimenoval »Canal zone painstings«, čemur je kmalu sledil sodni zaplet. Glavni problem, ki za naše potrebe ni tako pomemben, se je vrtel okoli avtorskih pravic. Prince je namreč uporabil celo serijo fotografij nekega drugega fotografa. Ko ga je sodišče pozvalo kot pričo, je s svojim utemeljevanjem govoril izrazito… proti sebi. Pri svoji umetnosti raziskuje pač ravno to mejo in večkrat namerno »ukrade« kakšno podobo in jo z minimalnimi spremembami proda kot svojo.
Temu pa je sledil prav neverjeten razplet. Njegovi odvetniki so sodišču dokazali, da umetnikova beseda ni bistvena pri določanju njegovih namenov in pozneje so ga oprostili vseh obtožb.
Kar je skoraj dobesedna sodna variacija na znameniti filozofski esej Smrt avtorja, ki ga je že leta 1976 napisal Roland Barthes. V njem je trdil prav to (če poenostavimo), da avtorjevi nameni, okoliščine, »kaj je umetnik hotel povedati«, ni pomembno za vsebino dela samega. Sočasno doda, da je smrt avtorja po drugi strani rojstvo bralca. Torej vsebina dela izhaja iz odnosa med umetnino (romanom, sliko, filmom) in njenim konzumentom (bralcem, gledalcem).
In kaj nam lahko ta lekcija koristi v odnosu do utajevalcev davkov? Po analogiji s »smrtjo avtorja« bi bilo mogoče treba zmanjšati njihove interpretacije lastnih »mojstrovin«. Vedno, ko koga zasačijo pri nepravilnostih (včasih res le etično spornih), se ta sklicuje, da to ni čisto tako, da ne gre za »utajo«, da gre le za »optimizacijo« davkov, da bi on že vestno plačeval davke, če bi bili ti boljše porabljeni (za učinkovitejšo porabo davkov smo seveda vsi), in seveda, da so mu to podtaknili ti ali oni politični nasprotniki.
A vzemimo zdaj nedavni primer islandskega premierja, ki se je ujel v panamske dokumente. Ko se je razvedelo, da sta z ženo lastnika podjetja v davčni oazi, je ponudil (avtorsko) razlago, da ni storil nič nezakonitega, da je vse zakonito, da … Islandci, bralci njegovega izmikanja, so si njegovo »delo« razlagali drugače in so odšli na ulico. Kmalu za tem je premier odstopil. Torej, zgodilo se je »rojstvo bralca«, v islandskem primeru »aktivnega državljana«.
Natančno to »bralsko interpretacijo« bi morali tudi imeti v mislih zdaj, ko se časopisi šibijo od opisovanja nepravilnosti v Panami, Islandiji, Rusiji… Že leta 2014 je Wikileaks namreč razkril, da je Luksemburg omogočal »davčno optimizacijo«, s čimer je postal dejansko davčna oaza. Takratni predsednik Luksemburga je bil današnji predsednik evropske komisije Juncker. Kljub temu da so imele korporacije prav zaradi tega milijardne dobičke na račun manj plačanih davkov, je Juncker pojasnil: »Nismo naredili nič napačnega.« Večina evropskega bralstva pa je njegovo »avtorsko« interpretacijo mirno sprejela.
