To počne z zakulisnim kupčkanjem in tehtanjem članic o lastnih interesih, pet stalnih članic pa v tem duhu s pridom izkorišča pravico veta. Bill Clinton naj bi Butrosu Butrosu Galiju leta 1996 denimo zrušil drugi mandat zato, ker mu je to koristilo v predvolilni tekmi, Francija pa zahteva, da generalni sekretar govori francosko, ker je ta poleg angleščine v OZN poluradni jezik, čeprav bi si enako lahko izmislili Kitajci ali Rusi ali navsezadnje špansko ali arabsko govoreče države, le da nimajo tolikšne moči. In na koncu te zakulisne igre varnostni svet izbere kandidata, ki ni nikomur preveč napoti, in ga predlaga v potrditev generalni skupščini, ta pa niti nima izbire – lahko reče le da ali ne. In ne ni rekla še nikoli.
Predstavitve letošnjih devetih kandidatov, ki so se včeraj končale v generalni skupščini, so za ta postopek popolna novost. Prvič doslej so ponudile platformo, ki je omogočila, da jih je že prej spoznala tudi širša zainteresirana in splošna javnost. A ta platforma je ostala precej neizkoriščena, in to ne po krivdi kandidatov, ampak držav članic. Njihova vprašanja so pokazala, kako veliko jih gleda na izbiro generalnega sekretarja skozi oči lastnih interesov, ne pa interesov organizacije. Tako smo tri dni poslušali vprašanja štirih držav, ki bi želele postati stalne članice varnostnega sveta, o tem, kako bi ga kandidat reformiral. Poslušali smo predstavnike regionalnih organizacij, ki jih je zanimalo, kako bi kandidat izboljšal sodelovanje z njimi. Poslušali smo vprašanja držav, kako bi jim kandidat zagotovil več služb v sekretariatu in na najvišjih položajih. Namesto da bi slišali denimo zahtevo v imenu skupine držav članic, da kandidati predstavijo temeljit načrt o izkoreninjenju »kulture« spolnega nasilja med modrimi čeladami, kajti OZN kot že tolikokrat pretresa škandal, tokrat v Centralnoafriški republiki, kakršen bi odnesel vlado v vsaki kolikor toliko normalni državi.
Tako so kandidati v stiski s časom na predstavitvah (ni šlo za zaslišanja) predvsem izkazovali diplomatske spretnosti, potem pa vstali od mize in odkorakali na hodnike palače OZN, kjer se bodo sprejemale resnične odločitve o tem, komu se bo jeseni pokadil beli dim. Resnici na ljubo bi bila za kaj več potrebna tudi resnejša reforma OZN in način imenovanja generalnega sekretarja – ena od pobud pravi, naj bo mogoč le en, a daljši mandat, da ne bo nenehnega spogledovanja s ponovno izvolitvijo.
Je pa letošnjim novostim le treba priznati dvoje: pobuda, naj kandidira čim več žensk, je naletela na plodna tla, s čimer se prekinja dolgoletna tradicija, ko žensk ni bilo niti med resnimi kandidatkami. In drugič – s tem, ko so kandidati znani in javno dostopni v že tako zgodnji fazi, so postali zanimivi za medije, ki bodo predstavljali dodatni forum javne razprave, kjer je pričakovati ostrejša vprašanja in zahtevo po več kot samo dvajsetsekundnih odgovorih.
