Pokojninski sistem je močno odvisen od trga dela, ki pa postaja vse bolj fleksibilen in vse manj varen. Zaradi predlaganega bistveno daljšega obdobja za izračun pokojnin bo zato čedalje pomembneje, ali je posameznik redno zaposlen ali tava med začasnimi zaposlitvami, kakšni bodo skozi vse obdobje njegovi prihodki in kakšni so v podjetju ali panogi pogoji dela za starejše delavce. Tisti, ki so izbrali »napačen poklic« in so znaten del življenja že preživeli kot prekarci ali na zavodu za zaposlovanje, so bolj ali manj »zapečateni«. Spodobne pokojnine pač ne bodo dočakali.
Nekoliko več možnosti ima trenutno še šolajoča se mladina. Predlagana reforma ji daje jasen signal, da je treba čim prej vstopiti na trg dela, obenem pa se odločiti za poklic, ki ga delodajalci tudi zares potrebujejo. Žal je pri tem tako, da je trenutni nabor »deficitarnih poklicev« zelo omejen in ne ponuja pravih odgovorov – povpraševanje je namreč predvsem po orodjarjih, zidarjih, kuharjih, fizičnih delavcih...
Za vse druge, ki se v takšnih službah ne vidijo ali imajo večje ambicije, pa postaja pokojninski sistem še najbolj podoben loteriji. Ne glede na sposobnosti in pridobljeno znanje bo izbira »pravega« oziroma bolje rečeno »pravih« delodajalcev, ki bodo zagotavljali dovolj delovne dobe, v mnogočem odvisna od sreče, naključij, poguma, zvez...
Razumljivo je, da mladi ob takšnih obetih ne verjamejo v sedanji pokojninski sistem. Še zlasti zato, ker se zdi, da imajo od njega koristi le tisti, ki so bili prvi na vrsti – najprej ti, ki so delali v sistemu, ki praktično ni poznal brezposelnosti, in so se upokojevali po precej radodarnejših pogojih, za njimi upokojenci »Ropove reforme«, potem tisti, ki so se upokojili po Zpiz-2, pa ti, ki so tik pred upokojitvijo, nato sedanja srednja generacija in tako naprej. Najkrajšo bodo znova potegnili mladi.
Pokojninski sistem, ki deluje na načelu medgeneracijske solidarnosti, brez zaupanja vanj ne more preživeti. Zato bo sistem, ki meče različne generacije ne glede na zelo različne razmere na trgu dela nekoč in danes v isti žakelj, vsekakor treba korigirati in zagotoviti večjo pravičnost. Kako to storiti, bo verjetno teže kot zgolj dodajati številke pri pokojninskih pogojih, a brez tega pač ne bo šlo. Alternative, ki jih ponujajo privrženci neoliberalnega individualizma, so namreč bistveno slabše in bi zagotovo pomenile propad socialne države ter bedo in revščino za veliko večino starostnikov.
Pogoja za ohranitev pokojninskega sistema sta seveda še naprej predvsem uspešno gospodarstvo in učinkovit trg dela. Ob povečanju zaposlovanja v zasebnem sektorju bi se moralo znova začeti zaposlovati tudi v kadrovsko vse bolj shiranem javnem sektorju, ki bo s staranjem prebivalstva postajal še bolj neizogiben, obenem pa bi se z dodatnim dvigom zaposlenosti povečala tudi masa nujno potrebnih prispevkov za pokojninsko in zdravstveno blagajno. Naloga države je seveda v tem, da za to omogoči ustrezne pogoje.
