Res je. Pravzaprav so pravne bitke tri. Prva je potekala na avstralskem višjem sodišču, kjer je Philip Morris tožil vlado, da mu je odvzela lastnino – blagovne znamke – brez odškodnine. Sodišče je odvzem lastnine potrdilo, ni pa privolilo v to, da bi morala zaradi tega država podjetju plačati odškodnino. Kajti v naši ustavi je klavzula, po kateri se za odvzem lastnine, če je država ne uporabi, ni treba oddolžiti. Podjetje se je zatem obrnilo na arbitražno sodišče, ki je razsojanje zavrnilo, ker spor ni v njegovi pristojnosti. Kot ste omenili, postopek pred Svetovno trgovinsko organizacijo še teče.
Verjamete, da bo ta razsodila v prid tobačni industriji?Tako upam, kajti v resnici ne gre za kajenje, temveč za možnost, da podjetja označijo svoje lastne produkte. Zdaj se v Avstraliji soočamo z debatami, da bi še več proizvodov moralo dobiti enotno embalažo. Ob tem se pojavi vprašanje, kako naj potem podjetja prodajajo svoje izdelke potrošnikom in kako naj obvladujejo svoje informacijske tokove. Enotna embalaža povečuje te stroške podjetij in jim otežuje delovanje, hkrati pa tudi potrošnikom onemogoča, da najdejo proizvode, ki jih želijo. To je nepopustljiv napad na intelektualno lastnino in blagovne znamke. Avstralska vlada trdi, da gre le za tobak in za vprašanje javnega zdravja. Svetovna trgovinska organizacija izjeme v imenu javnega zdravja dovoljuje, in če bo avstralska vlada dokazala, da politika enotne embalaže z vidika javnega zdravja deluje, potem ima v procesu zelo dobre možnosti. V nasprotnem primeru bo izgubila. Upam, da se bo zgodilo slednje.
Zakaj?Zaradi posledic za blagovne znamke in zaradi dokazov, ki jih v bran enotni embalaži predstavlja avstralska vlada. Kajti njeni podatki ne dokazujejo, da ukrep deluje. V najboljšem primeru so dokazi za to zelo šibki.
Uradne številke kažejo, da je dve leti po uvedbi enotne embalaže potrošnja tobaka v vaši državi padla za več kot desetino na leto.Vendar ne zaradi enotne embalaže. Pravzaprav trdim, da je po njeni uvedbi kajenje začelo naraščati. Vedeti morate, da kajenje v Avstraliji že zelo dolgo upada, odvisno od metode merjenja od zgodnjih šestdesetih oziroma osemdesetih let prejšnjega stoletja. Po uvedbi enotne embalaže leta 2012 je začelo naraščati, trend pa se je spet obrnil navzdol po dvigu trošarin – za 12,5 odstotka – konec decembra 2013. Še en dvig trošarin je sledil septembra 2014 in nato septembra 2015, en dvig za 12,5 odstotka pa še prihaja. To je razlog za zmanjševanje kajenja od leta 2013 dalje, ne pa enotna embalaža. Ta je po mojem uperjena zgolj v škodovanje tobačnim podjetjem, medtem ko odvzem pravice do intelektualne lastnine zdaj sproža debate o enotni embalaži še za druge izdelke.
Mar ni Svetovna trgovinska organizacija tisti branik, ki bo preprečil odvzemanje lastnine kar vsevprek?Problem je, da so vsi argumenti za uvajanje enotne embalaže vezani na javno zdravje. To velja tako pri sladkorju kot pri alkoholu in na primer celo pri bankah, češ da razburjajo ljudi in jim s tem povzročajo mentalne bolezni. Vedno je posredi javno zdravje. Žal je to eno tistih področij, ki ga je mogoče raztegniti na skorajda vsako kopito. Zato bi morali biti dokazi, da enotna embalaža deluje, izredno močni. V primeru cigaret niso.
Če bi držalo, da enotna embalaža celo spodbuja kajenje, mar ne bi tobačna industrija skakala od veselja?Mislim, da jih skrbi možnost prodaje njihovega tobaka potrošnikom. Marlboro je recimo v Avstraliji premijska znamka, zato lahko zavojček prodajajo po 20 dolarjev (18 evrov, op. p.). Kajti cigarete so v bistvu homogen proizvod, vse imajo enak okus. Namesto blagovne znamke tako ljudje zdaj kupujejo najcenejši tobak. Podjetja ne želijo prodajati cenenega tobaka, a če ne tekmujejo z blagovnimi znamkami, morajo tekmovati s cenami. Zato je tobačna industrija nesrečna, čeprav se je kajenje povečalo.
Ne verjamem, da bi kadilci pristali na tezo, da imajo vse cigarete enak okus.Morda. Sam nisem kadilec, vendar v zdravstvu pravijo, da je tako. Ljudje tobak kupujejo pri uglednih podjetjih, ker jim zaupajo, da svoje izdelke proizvajajo po določenih standardih. Po uvedbi enotne embalaže pa se je v Avstraliji pojavilo veliko nezakonitega, pretihotapljenega tobaka. Zanj ni nobene garancije in kajenje takega tobaka bi lahko imelo še hujše zdravstvene posledice kot sicer. To pomeni višje stroške zdravljenja kadilcev. Poleg tega tihotapljenje tobaka spodbuja kriminal. Tihotapec svoj posel vsiljuje s pomočjo kriminalnih dejanj in ne sodišč, hkrati pa v nasprotju s tobačnimi podjetji ne zaposluje in ne plačuje davkov, trošarin, dividend... Porast kriminala predstavlja velik strošek tako za javni proračun kot za gospodarstvo.
Imate kakšno oceno dometa nezakonite trgovine s tobakom pri vas?Avstralski parlament se je lotil raziskovanja razsežnosti tihotapstva, a poročila še ni. Vsekakor pa je parlamentarni odbor za pravosodje zaradi pojava zelo zaskrbljen, zato je tudi sprožil preiskavo.
Tobačna industrija je sicer že zdaj skoncentrirana na zgolj nekaj velikih proizvajalcev in izbira v resnici ni tako velika, kot mislimo.Drži, da cigarete kupujemo od treh ali štirih tobačnih velikanov, vendar ti ponujajo različne proizvode in ustvarjajo različne blagovne znamke za različne ljudi. Kljub majhni izbiri podjetij obstaja velika izbira znamk. Potrošnik kupi zavoj, ki mu je všeč, in cigarete, ki imajo po njegovem pravi okus.
Ste se kaj poglabljali v psihološke učinke blagovnih znamk?Ne, kot ekonomist analiziram predvsem številke.
Zakaj bi nas ob izdelkih, ki so problematični z vidika javnega zdravja, moral skrbeti trg?Resničen problem so substitucijski učinki zaostrovanja predpisov. Zgodovina kaže, da potrošnji škodljivih stvari v takšnem primeru sledi potrošnja v še slabši obliki. Nekoč so ljudje tobak žvečili. Ker so ob tem veliko pljuvali in to oblastem ni bilo všeč, so žvečenje prepovedale, ljudje pa so začeli tobak kaditi. Enako so včasih žvečili heroin, zdaj si ga vbrizgavajo direktno v žile. Posledica zaostrovanja predpisov je ponavadi zdravju še bolj škodljivo vedenje. Z javnofinančnega vidika omejitve spodbujajo kriminalno vedenje in siromašijo javne finance, saj kriminalci ne plačujejo davkov. Enotna embalaža pa konkretno spodkopava možnosti podjetij, da informirajo svoje potrošnike, in spodjeda možnosti potrošnikov, da sprejemajo informirane odločitve. Enotna embalaža naj bi bila potrebna, ker se ljudje ne zavedajo škodljivosti kajenja. Toda to ne drži. Ljudje kadijo, ker v tem uživajo kljub zavedanju, da ni zdravo. Regulacija trga pa pogosto prinese še bolj nevarno vedenje. Zato je treba regulacijo ohranjati na minimumu.
Veste, kaj bi spodbudilo opuščanje kajenja?Zame kot ekonomista optimalna raven kajenja ni nič. Takšno stopnjo si želijo predstavniki javnega zdravja. Jaz pa verjamem, da je treba kajenje absolutno prepovedati otrokom, medtem ko naj odrasli sprejemajo lastne odločitve. Morajo pa ob tem imeti prave informacije o tveganjih kajenja za zdravje in plačati dovolj visoke trošarine. To sta po mojem tudi razloga za opuščanje kajenja pri nas. Druge politike nimajo pravega učinka razen ustvarjanja zaposlitev za lobiste s področja javnega zdravja.
Zakaj jih vlade potem izvajajo?Ker morajo dokazovati, da nekaj počnejo. To jim uspeva z ustvarjanjem vedno novih mehanizmov nadlegovanja zasebnih podjetij. Pri tem je tobačna industrija zelo hvaležna tarča, saj nima veliko prijateljev in se nad njenim nadlegovanjem nihče ne bo preveč pritoževal. V Avstraliji kadi manj kot 15 odstotkov prebivalstva (v Sloveniji se delež približuje 30 odstotkom, op. p.) in zelo enostavno je nadlegovati, izkoriščati in ustrahovati to izredno majhno manjšino.
